Jezus nas izroča Mariji.
Pri mašni daritvi je po delovanju Svetega Duha na zakramentalni način navzoče Kristusovo trpljenje in vse, kar je z njim povezano, tudi mati Marija in apostol Janez, ki sta stala pod križem. Papež pravi: »Ne manjka niti tega, kar je Kristus izvršil pri svoji Materi v naš blagor. Dejansko njej izroči ljubljenega učenca in v njem ji izroči tudi vsakogar izmed nas: 'Glej, tvoj sin!' Enako pravi tudi vsakomur izmed nas: 'Glej, tvoja mati!' (prim. Jn 19,26–27).« Po Janezovem zgledu pri vsaki sveti maši vzamemo k sebi tudi mi njo, ki nam je vsakokrat dana za mater. S tem se napotimo v Materino šolo; ona nas bo spremljala skozi življenje in nas upodabljala po Kristusu.
Da je Marija s Cerkvijo in kot mati Cerkve navzoča v vsakem obhajanju evharistije, je za naše duhovno življenje zelo pomembno. Pri vsaki mašni daritvi nam je vedno znova dana za mater, mi pa jo po Janezovem zgledu vzamemo na svoj dom.
»Karkoli vam reče, storite!«
Papež te besede, ki sicer neposredno veljajo za služabnike v Kani, povezuje tudi z evharistijo. Naše izpolnjevanje Kristusovega naročila pri zadnji večerji 'to delajte v moj spomin' je hkrati sprejemanje Marijinega povabila, naj ga poslušamo brez obotavljanja: 'Karkoli vam reče, storite' (Jn 2,5). Kakor da nam Marija govori z materinsko skrbjo, ki jo je izpričala pri svatbi v Kani: 'Ne omahujte, zaupajte besedi mojega Sina. On, ki je mogel vodo spremeniti v vino, more prav tako iz kruha in vina napraviti svoje telo in kri in verujočim izročiti živi spomin svoje velike noči (pashe) ter tako postati kruh življenja'.
Marija je živela daritveni značaj svete evharistije.
Papež piše: »V vsem svojem življenju v Kristusovi bližini, in ne le na Golgoti, je Marija živela daritveni značaj evharistije. Starček Simeon je napovedal, da bo Marijin Sin znamenje, kateremu se bo nasprotovalo in da bo njeno dušo presunil meč. Ko se Marija dan za dnem pripravlja na Golgoto, živi neke vrste 'anticipirano evharistijo' [vnaprej uresničeno], rekli bi, neko 'duhovno obhajilo' hrepenenja in darovanja, ki se je dovršilo v zedinjenju s Sinom v trpljenju in ki se je nato v povelikonočnem času izražalo v njenem udeleževanju obhajanja evharistije, ki so jo vodili apostoli, kot 'spomin' trpljenja.«
Papež se sprašuje: »Kako naj si predstavljamo Marijina čustva, ko je iz ust Petra, Janeza, Jakoba in drugih apostolov slišala besede zadnje večerje: 'To je moje telo, ki se daje za vas' (Lk 22,19)? Saj je to telo, žrtvovano kot daritev in znova predstavljeno pod zakramentalnimi znamenji, bilo isto telo, ki je bilo spočeto v Marijinem naročju!«
Podobnost med Devico Marijo in prejemnikom svetega obhajila.
Podobnost je v tem, da gre pri obhajilu za prejem bistveno istega Jezusa, čeprav v drugačni podobi, ki ga je Marija devet mesecev nosila v svojem telesu in ga je v prvi Cerkvi skupaj z apostoli in drugimi učenci pri 'lomljenju kruha' (Apd 2,42) prejemala v svoje srce. Marija se je brez dvoma udeleževala evharistične daritve v prvi Cerkvi in prejemala Jezusa v sveti evharistiji, saj je zapisano v Apostolskih delih o prvih kristjanih, da so se zbirali k lomljenju kruha in k molitvam. Lahko si mislimo, s kakšno zavzetostjo in srčno pobožnostjo se je Marija udeleževala 'lomljenja kruha' prvih kristjanov.
Obstaja globoka podobnost med zgodi se – fiat, s katerim je Marija odgovorila angelovi besedi, in amen, ki ga izgovori vernik, ko prejme Gospodovo telo. Od Marije se je zahtevala vera, da je on, ki ga je spočela 'po delovanju Svetega Duha', 'Božji Sin'. V evharistični skrivnosti se tudi od nas zahteva vera, da je isti Jezus, Božji in Marijin Sin, navzoč z vsem božje-človeškim bitjem pod podobama kruha in vina. Kakor je Marija verovala, da je tisti, ki ga je spočela, Božji Sin, tako mora verovati tudi vernik, ko prejema sveto obhajilo.
Papež podaja lepo misel za prejemnika svetega obhajila: »Ali ni Marijin očarani pogled v trenutku, ko zre obličje novorojenega Kristusa in ga objema s svojimi rokami, nedosegljivi vzor ljubezni, od katere se moramo pustiti navdihovati vsakokrat, ko v svetem obhajilu prejmemo evharistijo?« Lahko dostavimo, da isto velja takrat, kadar smo pri češčenju Najsvetejšega.
Podobnost med Devico Marijo in tabernakljem.
Pri sv. Janezu Pavlu II. imamo tudi to primerjavo: »Ob svojem obisku pri Elizabeti nosi Marija učlovečeno Besedo v svojem naročju in je nekakšen 'tabernakelj' – prvi 'tabernakelj' v zgodovini –, v katerem je Božji Sin še neviden človeškim očem, a ponuden Elizabeti v češčenje; njegova luč tako rekoč 'izžareva' iz Marijinih oči in glasu.« Tudi kristjan, ki pri sv. obhajilu prejme Kristusa, postane nekakšen 'tabernakelj'.
Podobnost med evharistijo in pesmijo Magnifikat.
Marijina duhovna podoba, njeno Srce, najbolj žari v njeni pesmi Magnifikat. Med evharistijo in to pesmijo je velika podobnost. Papež pravi: »Kakor Marijina pesem je tudi evharistija predvsem hvaljenje in zahvaljevanje. Ko Marija vzklikne: 'Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju', nosi Jezusa v svojem naročju. Hvali Očeta 'zaradi' Jezusa, toda hvali ga tudi 'v' Jezusu in 'z' Jezusom. Natančno v tem je resnična 'evharistična naravnanost'.« Marija v svoji pesmi opeva tisto 'novo nebo' in 'novo zemljo', ki ju evharistija anticipira [vnaprej uresničuje].
Magnifikat izraža Marijino duhovnost, zato nam nič drugega ne more tako pomagati živeti evharistično skrivnost kakor ta duhovnost. »Evharistija nam je dana, da bi bilo vse naše življenje, podobno kakor Marijino, en sam 'Magnifikat',« pravi papež.
Poudarimo dve papeževi misli, ki sta tudi del njegovega življenja: Treba je živeti Marijino duhovnost, duhovnost Marijinega Srca, ki jo izraža Magnifikat, če hočemo živeti evharistično skrivnost. S pomočjo evharistije naj bi po Marijinem zgledu naše življenje spremenili v 'Magnifikat'. Iz tega sledi: Če bomo častili in posnemali Devico Marijo, bomo v polnosti zaživeli iz daru svete evharistije. Polno sodelovanje z evharistijo nam bo pomagalo, da bo naše življenje vedno bolj postajalo »en sam 'Magnifikat'«.
Kristus bo zmagal po Mariji.
V to drugo obdobje, v katerem je poleg poljske marijanske duhovnosti navzoča tudi duhovnost sv. Ludvika Montfortskega, spadajo Wojtyłove besede duhovnikom ob nastopu službe krakovskega nadškofa: »Že dolgo časa sem prepričan, da je skrajno težavno razumeti Kristusovo skrivnost brez njegove Matere Marije. Zato najprej želim, da bi se sam v tem poglobil, da bi potem tudi vas uvajal v skrivnost odrešenja, in sicer po Mariji, da bomo tako vsi skupaj na zares odgovoren način izpolnjevali Božje naročilo, naj gradimo skrivnostno Kristusovo telo, Cerkev, in naj postanemo pravi Jezusovi učenci.«
Naj bodo omenjene še papeževe besede v razgovoru z Vittoriem Messoriem v knjigi Prestopiti prag upanja: »Način, kako Marija sodeluje v Kristusovi zmagi, sem spoznal predvsem iz izkustva svojega naroda. Iz ust kardinala Stefana Wyszynskega sem zvedel, da je tudi njegov prednik, kardinal August Hlond, umirajoč spregovoril te značilne besede: ‚Če bo zmaga prišla, bo prišla z Marijo.‘ Med svojo pastirsko službo na Poljskem sem bil priča, kako so se te besede uresničevale. Potem ko sem z izvolitvijo za papeža stopil v probleme vesoljne Cerkve, sem nosil v sebi podobno prepričanje: tudi v tej univerzalni razsežnosti bo tako, da bo zmago, če bo prišla, prinesla Marija. Kristus bo zmagal po njej, ker hoče, da so zmage Cerkve v sodobnem in prihodnjem svetu povezane z njo.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar