V času, ko se je stiški samostan imenoval grad [od 1784 do 1898, ko v njem ni bilo menihov], so v njem stanovali (po službeni dolžnosti) mnogi zelo zanimivi in pomembni ljudje. Škoda, da se zanje ne ve več. J.H. Stratil je gotovo eden izmed najbolj zagonetnih.
Dne 14. 2. 1830 so v časopisu Blatte Bohemia v Pragi objavili nek članek J.H. Stratila in pripisali, da je avtor »gozdar v Stični, kraju ne daleč od turške meje v Iliriji«. Za svetovljansko Prago je bila tedaj Stična na robu Avstro-0grske in daleč od civiliziranega sveta. Kako je bilo torej v Stični pred 200 leti? Menihov že od leta 1784 ni bilo več v samostanu. Za župnijo je skrbel župnik Janez Kopecky. V samostanskih prostorih so stanovali državni uradniki s svojimi družinami; med njimi tudi J.H. Stratil z ženo in štirimi otroki. Bil je silno zanimiv človek – predvsem pa vedno prvi. Prvi je pisal o halštatskem grobišču na Viru, prvi je opisal razmnoževanje človeške ribice, prvi je napisal življenjepis Petra Pavla Glavarja, pa pesnitev o Postojnski jami, predlagal je načrt za osušitev ljubljanskega barja, zavzemal se je za ustanovitev muzeja v Ljubljani, zbiral gradivo o čarovniških sodbah in bil eden prvih spiritualistov. Zanimivo, da je o vsakem poizkusu napisal protokol – se pravi poročilo o dogodku s podpisi prič. V znanstvenih krogih je najbolj znan njegov protokol o človeški ribici.
Poglejmo najprej, kaj ga je prineslo v Stično? Njegov oče Johann Baptista Stratil (1743–1823), po rodu Čeh ali Slovak, je prišel na Kranjsko okoli leta 1772 v skupini zemljemercev, ki so pripravljali Jožefinski kataster. Ostal je v Ljubljani in risal zemljevide po Kranjskem in Istri. Tu se je tudi oženil in imel dva sinova: Vincenc je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, Josef pa je končal gozdarsko in lovsko akademijo v Marienbrunnu pri Dunaju.
Na ozemlju Kranjske so skušali organizirati javno gozdarsko upravo že leta 1816, a so uspeli šele dve leti kasneje. Gozdni uradi so delovali pri okrožnih glavarstvih. Kandidati za delovna mesta so morali imeti spričevalo urada najvišjega lovskega mojstra na Dunaju, znati pa so morali slovensko ali kateri drug slovanski jezik. Na Kranjskem je bilo takrat nastavljenih kar nekaj znanih gozdarjev, najimenitnejši med njimi je bil gotovo izumitelj ladijskega vijaka Josip Ressel, gozdar v Pleterjah.
Naloga gozdnih uradov je bila skrbeti za ohranitev in pospeševanje gozdnih kultur, vendar so distriktni (okrožni) gozdarji imeli največ opravka s primeri pretiranega izkoriščanja gozdov. Zato so morali pogosto prepotovati svoje revirje ter ugotavljati pustošenja v njih. J.H. Stratil je najbrž vestno opravljal svoje delo gozdarja, saj je nasploh veljal za zelo delavnega moža. Vendar nikjer ne beremo o njegovih zaslugah na gozdarskem področju, kot je to značilno za njegove kolege. Pač pa ga je zanimalo nešteto drugih stvari. V Stično je prišel marca 1817 in se najbrž kmalu nato poročil z Ano von Sternkranz, saj se je aprila naslednje leto rodil njegov prvi otrok. Čeprav je seveda pogosto obhodil okoliške gozdove, mu je nudila nič koliko zanimivosti kar najbližja okolica Stične.
Leta 1827 je v časopisu Illirysches Blatt objavil članek, v katerem je opisal prazgodovinsko naselje nad Virom pri Stični in pripadajoče gomilno grobišče. Članek je prvi resnejši zapis o kakih gomilah na Kranjskem. Izdelal je tudi načrt virskega gradišča, ki ga je geodetsko izmeril in mu izračunal površino. Stratilovo pozornost na Viru pa so pritegnile predvsem človeške ribice. Ni jih le opazoval, ampak celo znanstveno proučeval. Iz leta 1825 se je ohranil zapisnik, ki ga poznamo pod imenom Stratilov protokol, poroča pa o opazovanju človeške ribice iz tega izvira, ko je »porajala mladiče« na kmetiji Kek (danes Grofija) na Vrhu.
Toda organizacija gozdarske upravne službe se na Kranjskem ni obnesla in tako so bila mesta distriktnih gozdarjev ukinjena, gozdarji pa so si morali poiskati nove, največkrat uradniške službe. Tako najdemo Stratila leta 1829 v Ljubljani kot uslužbenca višjega gozdarskega urada. Vendar je najbrž pogrešal delo na terenu, saj je pisal prošnje za mesto gozdarja v tistih pokrajinah, kjer so te službe še obstajale. Leta 1832 je odšel v Avstrijo. Bil je gozdar in lovec v kraju Tulbing - Mauerbach. Pozneje je z ženo in tremi otroki (eden od sinov je ostal na pokopališču v Stični) živel v Moedlingu pri Dunaju.V tistem obdobju se je posvečal predvsem spritualizmu. Spiritualisti so ljudje, ki verjamejo v življenje po smrti in v to, da je s pomočjo medijev mogoče komunicirati z duhovi umrlih. Težko je razumeti, kako je človeka Stratilovega kova, ki je bil tako zavzet za znanost, zaneslo v spiritualistične vode. Sicer se je zanj zanimal že v Stični, a zares se je temu posvetil šele kasneje. V tistem obdobju je bil spiritualizem zelo moderen in Stratil je med svojimi somišljeniki užival velik ugled. Mizico, s pomočjo katere naj bi v njegovem stanovanju klicali duhove, hranijo v spiritualističnem muzeju v Muenchnu.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar