Dragi stiški menihi, draga sobrata v duhovništvu, dragi bratje in sestre – Marijini častilci, ki smo se zbrali danes tukaj pri stiški Žalostni Materi Božji, ob fatimskem dnevu, godu fatimske Matere Božje; Tudi vi iz Hrvaške, ki ste se nam pridružili, da bomo skupaj slavili in častili Mater Božjo in našo mater in preko nje našega Gospoda Jezusa Kristusa, Očeta in Svetega Duha.
Apostol Pavel je pogosto pozdravljal svoje vernike, ko jim je pisal in verjetno tudi, ko jim je v živo govoril, tako kot smo danes slišali v pismu Efežanom: »Milost vam in mir od Boga našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa.« Tako vam v začetku tega skupnega razmišljanja želim tudi jaz: Milost in mir. Danes smo tukaj tudi zato, da bi izprosili po Marijini priprošnji milost in mir: sebi, našim srcem, svetu, še posebej pa v Ukrajini. Kako potrebno je moliti za mir, kako potrebno si je prizadevati za mir. V Fatimi je Marija nenehno pozivala k molitvi za mir.
Danes je sto pet (105) let od zadnjega Marijinega prikazanja v Fatimi. Takrat je bila vojna in tudi danes je vojna, vojna v Ukrajini, pa še kje drugje po svetu. Papež Frančišek pogosto pravi, da smo v tretji svetovni vojni, ki se dogaja po koščkih. Torej smo v podobni resničnosti, kakor je bil svet pred stopetimi leti, zato je naša naloga enaka, kakor jo je Marija takrat posredovala fatimskim pastirčkom. Enaka naloga čaka tudi nas. Zato najprej prisluhnimo, kaj je Marija povedala pri tistem zadnjem srečanju s pastirčki, ko je bilo zbranih okoli 70.000 ljudi. Lucija jo je vprašala: »Kaj hočete od mene?« Tako naj vsak izmed nas vpraša Marijo: »Kaj hočeš od mene, Marija, v tem trenutku, kaj hočeš od mene danes?« Smo v živo z Marijo, Marija je tu in jo lahko vsak vpraša: »Marija, kaj hočeš od mene?«
Marija je pastirčkom najprej odgovorila: »Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast.« Če to prevedemo v naše življenje, lahko to pomeni: »Naredite v svojem srcu kapelo zame, da me boste vedno nosili s seboj, da boste vedno v moji bližini, v moji družbi, da bomo skupaj slavili in častili mojega Sina in našega Odrešenika.« Duhovno kapelico Mariji lahko zgradi vsak v svojem srcu. Če je še nimamo, jo zgradimo sedaj, v tem trenutku. Če pa jo že imamo, jo lahko razširimo, jo olepšamo in ji damo novo obliko; jo na novo okrasimo.
Potem je Marija nadaljevala: »Sem Gospa rožnega venca.« S tem ni samo potrdila nove prošnje v litanijah »Kraljica rožnega venca – prosi za nas«, ki jo je takrat papež na novo vključil v litanije Matere Božje, ampak je povedala še veliko več. Rekla je: »Sem Gospa rožnega venca.« Gospa, gospodarica, Gospod, gospodar v Svetem pismu ni tisti, ki ima nekaj in tisto obvladuje, ampak svetopisemski pomen gospodarja, Gospoda uporabljamo tudi za Boga – je tisti, ki služi, ki skrbi za vse ustvarjeno, da bi se vse razvijalo v pravo smer. Tudi Adamu in Evi je Bog rekel: »Gospodujta svetu«, pa to ne pomeni izkoriščati svet, ampak naj človek pomaga, da se bo svet razvijal tako, kakor je Bog načrtoval. Ne da bi ga uničevali, marveč mu pomagali, da bo vedno popolnejši po Božjem načrtu. Gospa rožnega venca nam želi pomagati, da bi svoje življenje in vse, kar imamo v svojem življenju materialnega in duhovnega, uporabljali tako, da bi bilo vedno bolj Bogu v slavo in čast, da bi se uresničeval Božji načrt. Molitev rožnega venca nam pomaga prav pri tem, da zagledamo skupaj z Marijo, ob premišljevanju skrivnosti Jezusovega življenja, najboljšo obliko svojega življenja in ravnanja. Pravzaprav je najpomembnejše prav to: ugotoviti, kakšna je oblika našega življenja in vsega obstoječega v Božji zamisli. Od tega, ali to spoznamo in uresničimo ali ne, je odvisna smer razvoja v našem življenju in v življenju sveta.
»Še naprej vsak dan molite rožni venec.« Zopet poziv k molitvi. Ona je Gospa molitve. Lahko bi rekli, da je Ona tista, ki je prvo cerkveno skupnost, zbrano v pričakovanju Svetega Duha, vodila v molitev. To so bile desetdnevne duhovne vaje v tej prvi skupnosti, ki jih je vodila Marija, ko so od vnebohoda do binkošti pričakovali Svetega Duha. Zato je Marija gospa molitve, ona nas lahko tudi danes uči redno moliti, redno stopati v stik, v živi odnos z Bogom, kajti to je molitev. Molitev ni ponavljanje obrazcev, ampak je vstopanje v živi odnos z Bogom, ki je tukaj in me nagovarja v živo, me nagovarja zdaj za sedanje življenje, za situacijo, v kateri zdaj živim. Me nagovarja, mi svetuje, me vodi. Vse to pomeni, moliti rožni venec vsak dan.
Marija v pogovoru s pastirčki pri zadnjem prikazanju v Fatimi nadaljuje: »Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.« Dragi Marijini častilci, tudi zato smo danes tukaj, da goreče prosimo za konec vojne. Očitno bi lahko rekli, da svet še ne moli dovolj, da bi lahko zmagal mir v srcih tistih, ki kujejo in snujejo vojno. In naloga nas, ki smo zbrani ob Mariji, je toliko večja in toliko bolj odgovorna, da pomnožimo molitev za mir v svetu, v Ukrajini, in da pridobimo še novih molivcev.
Poleg vojne v Ukrajini, ki jo lahko vsak dan skoraj v živo spremljamo po medijih, pa se dogajajo še druge vojne. Vojne v naši notranjosti, duhovne vojne, vojna med dobrim in zlom, med hudobnim duhom in Mihaelom. V te vojne pa smo tudi mi direktno vključeni, naravnost potegnjeni smo v te duhovne boje. Tudi za te vojne, za te nemire, ki se dogajajo v srcih ljudi, je treba moliti; morda še bolj, kakor za zunanji mir na svetu. Kajti vojne po svetu so posledice vojne v srcih ljudi. Zato nas Marija, ne samo pred stopetimi leti, ampak tudi danes spodbuja in nas vabi: »Vsak dan molite za mir v dušah, pa ne samo zase, ne samo za tiste, ki so nas prosili, naj molimo zanje, ki so se nam priporočili v molitev.«
Marija je učila (in tudi Angel) pastirčke v Fatimi, da je treba še posebej moliti za uboge grešnike, za tiste, ki ne molijo več, ki ne verujejo, ki ne upajo in ki ne ljubijo. Za tiste je treba moliti, za njihov mir. In potem, ko Mariji Lucija reče, da ima še veliko stvari in prošenj, da bi ljudje ozdraveli, da bi Marija posredovala zdravje bolnikom, Marija reče: »Nekatere bom ozdravila, nekatere ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.« Spet ena modrost, ki prihaja iz nebes. Mnogokrat prosimo, pa nismo uslišani. Razlogi so gotovo različni. Eden izmed teh razlogov je tudi ta, da se tisti, za katere morda molimo in prosimo, še niso pripravljeni spreobrniti. Niso še pripravljeni odpreti srca Bogu, da bi lahko v njihovih srcih naredil spremembo in jih ozdravil takšnih ali drugačnih bolezni.
Marija pastirčkom še naroči: »Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.« To je zadnja beseda, ki jo je Marija izrekla pri tem prikazanju v Fatimi. Zato je toliko bolj pomembna. Verjetno vključuje vse najpomembnejše stvari. Od izvirnega greha naprej človek žali svojega Boga, žali svojega Stvarnika, žali svojega dobrotnika. In kaj je Marija učila? »Prosite za tiste, ki Boga zavračajo, ki Boga žalijo. Molite in prosite zanje, ne jih obsojati.« In tukaj se lahko spomnimo današnjega evangelija (Lk 6,20–26), v katerem nam evangelist Luka pravi, da Jezus govori: »Gorje vam, ker zidate grobnice prerokom, gorje vam pismouki.«
Vemo, da je Luka, ko je zapisal blagre, zapisal štiri blagre z blagor, štiri pa z gorje. Ko s pozornostjo beremo te odlomke, začutimo, da to ni grozeči »gorje vam«, kot kakšen duhovnik kdaj prebere ta evangelij. To ni naš gorje vam, pogubljeni boste! Ampak v originalu pomeni »Joj mené!« Tudi tako bi lahko prevedli tudi besedo, ki je prevedena z »gorje«: »Joj mené, dajte vendar ljudje božji, spreobrnite se, Bog vas ima rad, Bog vam želi odpustiti.« Bog nas želi sprejeti k sebi. Zato se spreobrnimo. Tako je Jezus govoril tem ljudem – ne žugal s prstom, kot »vam bom že pokazal!« ampak: »Boli me srce, človeško in Božje srce me boli, ker vam ne morem dati milosti, ker vam ne morem dati dobrote, svoje ljubezni. Boli me, ker vas ne morem pripeljati v nebesa, pa si to srčno želim.« Kajti to je edina želja, ki jo ima Bog, za katero vemo: »Da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.«
Marija je učila pastirčke in danes uči nas, da na nikogar ne gledamo zviška, tudi na največjega grešnika ne, ampak da ga v srcu prepoznamo kot »ubogega grešnika«, ki si sam ne zna in ne more več pomagati, ki je tako globoko pogreznjen v oddaljenost od Boga, da se ne more sam vrniti. Zato potrebuje nas, našo molitev, našo priprošnjo, pa tudi našo konkretno pomoč, naš zgled, to, da smo ob njem, da ga ne preklinjamo in pošiljamo v pekel, ampak ga z zgledom, besedo in molitvijo vabimo v nebesa, kjer je njihovo mesto, kjer je njihov prostor, ki jim ga je šel pripravit Kristus.
Dragi bratje in sestre, povabim vas, da odpremo svoja srca in prosimo za milost, da bi vsaj malo bolj čutili bolečino Boga nad »ubogimi grešniki«, ki se od Boga oddaljujejo. Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar