Vsak dan poskušam, da bi se čim večkrat spomnil na Boga. Kljub dobremu namenu preživim večji del dneva, ne da bi mislil nanj. Kadar pa se zjutraj bolj potrudim in čez dan bolj zbrano molim rožne vence (zmolim vse štiri dele), se večkrat spomnim nanj, mu večkrat posvetim, kar delam ali trpim, in mu ponovim, da ga ljubim. Če pa v molitvi popustim, da postanem raztresen, kljub temu, da zmolim vse, kakor po navadi, se manjkrat spomnim na Boga in mu manjkrat darujem svoje življenje, ki tako postane bolj prazno. Čutim, da je res, kar je splošno znano, da gredo v nebesa tisti, ki molijo, in v pekel tisti, ki ne molijo.
Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
Ni komentarjev:
Objavite komentar