Kateri ljudje so Bogu po volji (v ital. »ki jih Bog ljubi«; op. prev.) in zakaj so mu po volji? Ali je Bog pristranski? Ali mogoče ljubi samo nekatere, druge pa prepušča samim sebi? Evangelij na ta vprašanja odgovori tako, da nam pokaže nekaj oseb, ki jih Bog ljubi: Marijo, Jožefa, Elizabeto, Zaharija, Simeona, Ano, pastirje in modre z Vzhoda, tako imenovane svete tri kralje. Vsi ti so budne osebe, odprte za Božjo besedo, za angelovo oznanilo. Njihovo življenje ni bilo zaprto samo vase, njihovo življenje je bilo odprto. Na nek način, v najglobljem smislu, so bili v pričakovanju nečesa, pravzaprav v pričakovanju Boga. Njihova budnost je bila razpoložljivost – razpoložljivost za poslušanje, razpoložljivost, da se odpravijo na pot, pomenila je pričakovanje luči, ki jim bo pokazala pravo smer. Prav to zanima Boga. On ljubi vse, ker je vse ustvaril. Vendar so nekateri ljudje svojo dušo zaprli, njegova ljubezen ne najde nobene poti do njih. Mislijo, da ne potrebujejo Boga, nočejo ga. Drugi, ki so moralno mogoče enako bedni in grešniki, vsaj trpijo zaradi tega. Oni pričakujejo Boga. Vedo, da potrebujejo njegovo dobroto, tudi če ne vedo natančno, kakšna je. V njihovo odprto dušo, ki čaka, Bog lahko vstopi in z njim njegov mir. Bog išče ljudi, ki bi nosili in širili njegov mir. Prosimo ga za to, da našega srca ne bi našel zaprtega. Ravnajmo tako, da bomo prav v tem času lahko postali dejavni nosilci njegovega miru.
Homilija, 24. december 2005
Ni komentarjev:
Objavite komentar