Fanika je umrla v drugem valu korone, ne da bi bila kaj posebno bolna. Našli so jo sedečo pred kuhinjskim oknom. Njeni dnevi so bili že dolgo podobni drug drugemu. Ko se je prebudila, je še nekaj časa obsedela na postelji. Potem se je počasi in z muko začela oblačiti. Nato je šla oprijemaje se za pohištvo v kopalnico in vzela protezo iz kozarca. Bi se umila? Navadno se ji ni ljubilo. Poiskala je očala, vzela berglo in počasi oddrsala v kuhinjo. Vzela je zdravila, za hrano ji še ni bilo. Pojedla tako ni veliko. Kuhati se ji ni ljubilo. Kvečjemu je zavrela vodo za kako instant juho. Privoščila si je tudi jogurt, celo malo salame in veliko kruha. Kaj je lepše kot počasi trgati kosme kruha in jih nositi v usta kot bonbone. Nakupovala je zanjo dekle, ki je v času covida v bloku obiskovala starejše. Hrano je preprosto pustila pred vrati. Fanika ji je sprva dajala listek z naročilom, sčasoma sta se navadili, da je dekle prinašala vedno isto. Prejšnje čase je sama hodila v trgovino skoraj vsak dan. Če ne po drugo, po četrt kruha. Dostikrat samo zato, da je s prodajalko izmenjala pozdrav in nekaj vljudnostnih besed. Dokler je mogla, je hodila ob nedeljah v cerkev. Zdaj niti tega ni pogrešala. Kar nekako je pozabila ljudi, s katerimi je nekoč davno delila življenje, in ni se spraševala, kam so izginili vsi.
Cele ure je sedela ob kuhinjskem oknu. Včasih, ko je bila ulica živahna, ni marala gledati, kako se pri semaforju ustavljajo avtomobili in potem divje speljejo. Niti hrupnih družb v bifeju čez cesto ni marala poslušati. Zdaj pa je bilo zaradi karantene zunaj vse prazno in tiho. Opazovala je drevo s koreninami v asfaltu. Spremljala je vsak list, kdaj bo ozelenel. Slišala je slabo, pa je vendar razločila ščebetanje ptic, ki so se spuščale na balkon. Včasih jim je nasula drobtin. Spodaj na dvorišču pa so se okoli mlake šopirile in vreščale tri črne vrane.
»Grda, neumna, lena!« Grda? Najbrž. Neumna? Tudi. Nikakor pa ni bila lena.
Moževa mati, sestra in svakinja doma na Vrhovem! Ne samo, da niso bile lepe, bile so zares grde; ne samo da niso bile pametna, bile so naravnost butaste … delovne pa, ja. Cel dan so lahko tolkle z motiko ali drgnile umazana tla, pa jih je to osrečevalo. Njihovi moški so jih cenili in kovali v zvezde. Kdo ve, s čim so jih prepričale? Ko je tašči umrl mož, je skočila za njim v jamo, da so jo komaj spravili iz nje in so lahko nadaljevali z obredom. Ko je sestra izgubila moža, je tekala naokoli z vrvjo, češ da si bo vzela življenje. Ko je svakinja ostala sama, je samo še jokala in vsem razlagala, kako je to zanjo konec sveta. Do konca življenja so vse tri nosile črnino in na njivi so bile videti kot tri črne vrane. Ob spominu nanje so oživeli trenutki ponižanj, ki jih je doživela v zakonu. Ni bila Vrhovka. Primožila se je iz sosedje vasi. Z možem nista imela ničesar razen skromnih služb. Stanovanje sta dobila na njegovem domu, kjer je gospodaril brat. In odslužiti sta ga morala tako, da sta pomagala pri delu na kmetiji. Pravzaprav je pomagala le ona. Mož je imel vedno kako dodatno delo v službi, ali pa je šel h gasilcem. Tisto, kar je naredila ona, ni bilo nikoli cenjeno, čeprav si je za svoje gospodinjstvo in otroka komaj lahko utrgala kaj časa. Potem sta dobila priložnost za stanovanje v Ljubljani. In sta šla. Bila je prepričana, da bo zdaj vse drugače, ko bo imela več časa za družino. Pa ni bilo. Trudila se je , da bi skuhala tako kot tašča, a ni bil mož nikoli zadovoljen. Tudi ne s tem, kako je pospravila stanovanje ali se oblekla.
Čudno – njegovih očitkov se je nalezla tudi hči.
Fanika je včasih pomislila, kakšno olajšanje bi občutila, če bi nenadoma izginil iz njenega življenja. Toda, ko je umrl, ni čutila ničesar. Ni imela volje, da bi začela na novo. Želela je samo preživeti. Skrila se je vase, proč od ljudi, zatrla je vse spomine.
Na njenem pogrebu ni bilo nikogar, razen pogrebcev in župnika. Hči, za katero je že pozabila, da obstaja, je bila v tujini in ni mogla priti domov. Samo ptiči so jo pozdravili ob slovesu, pa ne zlovešče vrane, ampak jata vrabcev, ki se je zapodila iz cipres.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar