Vedno ohranite v spominu in
premišljujte vse, kar je Odrešenik za vas pretrpel. Niti za hip ne nehajte
nositi tega dragocenega šopka na svojih prsih.
Katero drugo zdravilo za rane
vesti in za čiščenje duhovne bistrine bi bilo tako učinkovito kakor vztrajno
premišljevanje Kristusovih ran?
Tudi jaz, bratje, sem se od
začetka svoje spreobrnitve, zavedajoč se, kako neznatno je moje zasluženje,
trudil, da bi natrgal ta šopek, zložen iz vseh stisk in trpljenja mojega
Gospoda in ga nosil na svojih prsih: najprej bridkosti njegovih otroških let,
nato trud ob pridiganju, utrujenosti od dolgih potovanj, v molitvi prečute
noči, skušnjave, ko se je postil, solze sočutja, zanke, ki so mu jih
nastavljali v pogovorih; in končno nevarnosti med lažnivimi brati,
zasramovanje, pljunki, zaušnice, roganje, žalitve, žeblji in drugo trpljenje,
ki ga je prestal za rešenje človeškega rodu in o katerem, kakor veste, obširno
poročajo evangeliji.
V Gospodovem trpljenju najdem
zdaj napoj zveličavne žalosti, zdaj zopet sladko tolažbo. To me drži pokonci v
nesreči, me brzda v sreči, to me varno vodi med veselimi in žalostnimi dogodki
sedanjega življenja po kraljevski cesti, da odbijam zlo, ki mi grozi z desne in
leve … Moja najvišja in najgloblja filozofija je, da spoznam Jezusa, in sicer
križanega.
Blagi vojvoda hoče, da zvest
vojak upira svoj obraz in svoje oči v njegove rane: to bo dvignilo njegov
pogum, vojvodov zgled bo vojaka okrepil za prenašanje težav. Vsekakor ne bo
čutil svojih, dokler bo gledal Gospodove rane.
