Pri sv. Bernardu občudujemo popolno
poglobljenost v Boga in hkrati silno zunanjo dejavnost, ki je nekaj izjemnega
pri človeku s kontemplativnim življenjem. Tako izrazito in učinkovito je
posegal v svoj čas, da se 12. stoletje po njem imenuje kar Bernardovo stoletje.
Temu stoletju je namreč vtisnil neizbrisen pečat, a zaznamoval je tudi poznejša
stoletja vse do našega časa.
Ko je Bernard 1115 postal opat v novo
ustanovljenem samostanu Clairvaux (izg. Klervó), kamor ga je poslal Štefan
Harding, opat v Cîteauxu (izg Sitóju) je kot magnet pritegoval vedno nove
poklice. Redovna družina je kmalu štela sedemsto menihov, zato so morali
zgraditi mnogo večji samostan od prvega. Hkrati so ustanavljali po raznih
deželah po vsej Evropi vedno nove samostane. Do Bernardove smrti 1153 je njegov
samostan ustanovil kar 67 redovnih postojank, te pa so ustanavljale vedno nove
opatije. Cistercijanski red je leta 1153, ob Bernardovi smrti, štel je 343
samostanov ali opatij, h katerim je spadala tudi Stična, saj so prvi menihi
prišli v Stično že dvajset let pred Bernardovo smrtjo.
Opat Bernard je kmalu postal znamenit in zelo
iskan pridigar in duhovni pisatelj. Z govorjeno in pisano besedo je bičal
napake takratnega časa. Tudi posvetnim benediktinskim menihom ni prizanesel. V
latinskem jeziku, ki je bil takrat pogovorni jezik izobraženih ljudi, je
zapisal: »V pogovorih jim nikoli ne steče beseda o Svetem pismu, nikoli o
reševanju duš. Slišiš samo mlatenje prazne slame, ki človeka spravlja v
prisiljen smeh, čvekanje, ki ga raznese veter. Na mizo nosijo jedi drugo za
drugo (…)
Vitez in menih kupujeta isto sukno, oni za
vojaški plašč, ta za kuto. Ne glede na kroj bi se ne sramoval te obleke ne svetovljan,
plemič, kralj, celo cesar ne. Prav gotovo ne bi imeli toliko skrbi za telo, če
ne bi bili zanemarili skrbi za svoje nekrepostne duše (…)
Cerkev se lesketa v svojih stavbah, zraven pa
umira v revnih ljudeh. Stene oblači z zlatom, svoje otroke pa pušča nage.«
Njegove besede so obrodile mnoga spreobrnjenja med fevdalnimi prelati na dvoru.
Nekemu nadškofu je pisal: »Višji duhovnik
Najvišjega, komu hočeš ugajati? Svetu ali Bogu? Če svetu, zakaj si škof? Če
Bogu, zakaj si posvetnež? Dvema gospodoma hkrati služiti ni mogoče (…) Reveži
godrnjajo (…) Vaši konji, pravijo, dirjajo blesteči od žlahtnih kamnov, mi smo
pa bosi. Vaše mule so razkošno obuzdane, okrašene z zlatimi obročki,
verižicami, kraguljčki in dolgimi trakovi, svojemu bližnjemu pa ne daste, s
čimer bi si mogel pokriti svojo nagoto.«
Odločno je opat iz Clairvauxa obsojal
kupčevanje s cerkvenimi službami in častmi ter kopičenje nadarbin: »Neizmerna
častihlepnost, nenasitna lakomnost! Če se kdo povzpne do visokih služb z
denarjem, nadarjenostjo, z imenitnostjo svojega rodu in z zvezami, nikakor ni
prav. Nekateri nestrpno koprne, da bi dobili čim več nadarbin, seveda
najdonosnejših.«
Vitezom je izpraševal vest z besedami: »Z
velikimi stroški in trudom se vojskujete in plačujete za to z grehom in smrtjo.
Svoje konje osedlavate s svilenimi preprogami in razsipavate zlato, srebro in
žlahtne kamne, da z njimi krasite ostroge, čelado in ščit. V tej bleščeči
opravi letite v smrt s prav tako drzno in nesramno strastjo.«
Bernarda so vabili na cerkvene zbore, da bi
slišali njegov nasvet. Na podlagi njegovih nagovorov so odpustili nevredne
redovnice nekega samostana, odstavili nevrednega opata in simonističnega škofa.
Mnogim prelatom Bernardova kritična beseda ni
bila všeč, zato so ga tožili pri papežu Honoriju II. v Rim. Ker zadev ni
poznal, je po svojem kanclerju kardinalu Aimerichu ostro posvaril Bernarda:
»Vmešavaš se v zadeve, ki meniha nič ne brigajo. Tvoj svet je samostanska
tihota (…) Kvakajoče žabe naj ne hodijo iz svojih močvirij, da bi nadlegovale
sveti sedež in kardinale.«
Bernard je odgovoril: »Ne vem, ali naj se
pritožujem ali naj si čestitam, da me imajo za nevarnega človeka, ker sem povedal
resnico in prav ravnal. Zakaj me kamenjate in trgate? Res je: bil sem navzoč na
cerkvenih zborih, a so me tja klicali, da, celo vlekli so me. Če je bila
nekaterim moja navzočnost neprijetna, me ni to prav nič ganilo (…) Ko bi Bog le
hotel, da mi ne bi bilo treba več hoditi na taka zborovanja (…) Nihče me ne
more od tega laže odvezati kakor vi. Prepovejte kvakajočim žabam, da bi
zapuščale svoje luknje in hodile iz svojih močvar.«
Kmalu za tem je postal papež Bernardov učenec,
cistercijanski opat Bernard iz Pize, in si nadel ime Evgen III. Opat Bernard ga
je v pismu opomnil, naj poskrbi za obnovo v Cerkvi: »Če je Kristus tebe poslal,
vedi, da nisi zato tu, da bi se tebi služilo, marveč da ti služiš. Kdo mi bo
dal, preden umrem, da bom videl Božjo Cerkev táko, kakršna je bila v tistih
prvih dneh, ko so apostoli vrgli mreže za lov; ne zato, da bi si pridobili
zlato in srebro, marveč duše! Bodi močan in trden. Vsakdo pričakuje od tebe, da
boš z Gospodove njive iztrebil plevel lakomnosti.«
Za papeža Evgena III. je Bernard pripravil
posebno razpravo, da bi mu pomagal izboljšati razmere v Cerkvi: »Zdaj je
potreben viničarjev nož, ne pa žezlo (…) Ne moreš hoteti naenkrat vse slabo
obrniti na dobro. Ukrepaj počasi in pametno! Vzemi si čas! Slabe navade počasi izboljšuj!
Zapri usta goljufom, ki govore proti pravici in so dovolj jezični, da branijo
laž in goljufijo! (…) Spletkarjev ne poslušaj ne mešetarjev, marveč zagrabi bič
kakor Kristus, da udariš, ker so iz hiše molitve napravili blagovno tržnico (…)
Če se bosta združili zloba in oblastiželjnost sveta, boš moral pokazati
nadčloveško drznost.«
Prav je imel znani pisatelj svetniških
življenjepisov Valter Nig, ko je zapisal, da je bil Bernard »Božji vihar, ki je
privršal nad srednji vek«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar