TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (7) Bernard kot Marijin služabnik in pevec

Cistercijani so od vsega začetka zelo častili Devico Marijo. Zaslugo za to navadno pripisujejo sv. Bernardu, in to upravičeno. Vendar so že ustanovitelji cistercijanskega reda, sv. Robert, sv. Alberik in sv. Štefan Harding, Marijo zelo častili. Samostanska cerkev v benediktinskem samostanu Molesme (izg. Molém), od koder so izšli, je bila posvečena Materi Božji. Njej je bila posvečena tudi cerkev v na novo ustanovljenem samostanu Cîteaux (izg. Sitó), prvem cistercijanskem samostanu, kamor so iz Molesma prvi menihi skupaj z ustanovitelji prišli leta 1098. Marijo so imeli za ustanoviteljico Cîteauxa, ki je veljal za viteško postojanko Naše Gospe. Novi cistercijanski red so imenovali Marijin red. Cistercijanski generalni kapitelj je že na začetku reda določil, naj bodo vse cistercijanske cerkve zgrajene in posvečene spominu presvete Marije, Kraljice nebes in zemlje. To določilo velja še danes.

Ko je sv. Bernard okrog leta 1112 skupaj s tridesetimi sorodniki in prijatelji vstopil v mladi cistercijanski red, je marijansko usmerjenost reda z velikim navdušenjem sprejel in še bolj poglobil. Otroško zaupljiv odnos do Marije je gojil že na domačem gradu. Na ta prisrčen odnos so vplivale tudi že prej omenjene sanje na božično noč, ko se je znašel v betlehemski votlini ob sv. Jožefu in Mariji ter novorojenem Detetu.

Ljubezen do Marije verjetno dolguje tudi svoji svetniški materi Aleti, ki mu je umrla že v mladih letih, verjetno, ko je bil sedemnajst let star.

Kar je Bernard kot opat v samostanu Clairvaux (izg. Klervó) priporočal drugim, je najprej sam živel. Poglabljal se je v Kristusovo in Marijino življenje. S kontemplacijo je podoživljal Marijine misli in čustva. O Mariji je govoril z velikim notranjim žarom. Ko je pisal o njej, je sledil svojemu srcu. Pri tem je ostal trezno v mejah Svetega pisma, cerkvenih očetov in zlasti liturgije. Na svojih potovanjih je po cerkvah maševal pri oltarjih Matere Božje. Ko so se ljudje v svojih stiskah obračali nanj, se je on zatekal k Mariji. Umrl je 20. avgusta 1153, nekaj dni po prazniku Marije Vnebovzete, ki je posebna zavetnica cistercijanskega reda. Pokopali so ga v kapeli Matere Božje v samostanski cerkvi v Clairvauxu.

Iz središčne vloge, ki jo je imel v Bernardovi duhovnosti Kristus, še posebej trpeči Odrešenik, je razumljiv svetnikov odnos do Device Marije. Že najzgodnejši življenjepisci poudarjajo, da je bil prisrčno povezan z njo. Imajo ga za Marijinega služabnika, pevca in učenca. Bernardova posebna ljubezen do Marije je utemeljena v njegovi izredni ljubezni do Kristusa. Ni mogoče ljubiti Kristusa, ne da bi ljubili njegovo Mater, ki nam ga je prinesla. Zato je Bernard tako slavil Marijo in s takšno ljubeznijo govoril o njej, njenih odlikah, krepostih, o tesni povezanosti z Jezusom. Moč Marijine priprošnje izvira iz njene prisrčne povezanosti s Sinom. Jezus ji zato ne more ničesar odreči.

Bernard je občudoval Marijino usmiljenje. V svojem naročju je nosila neustvarjeno Ljubezen. Vedno je sodelavka pri Božjem usmiljenju. Na njej ni ničesar, kar bi moglo grešnika odbiti. Svetnik je v Mariji občudoval njene kreposti. Pomenila mu je čudovit zgled duše, združene z Bogom.

Dante ima v spevu Raj sv. Bernarda za vodnika v najvišja področja nebes. Bernard vodi Danteja vse do prestola Matere Marije in mu razlaga, kako se ves raj razširja prav od Marije. Spodbuja pesnika, naj se zazre vanjo, katere lepota povzroča radost v očeh vseh drugih svetnikov. Bernard prejema lepoto od Marije, kakor zvezda Danica prejema svetlobo od sonca. Bernard in Dante strmita v obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu obrazu.

Vseh Bernardovih del o Mariji, če pri tem upoštevamo tudi posamezne odlomke v različnih spisih, je približno za srednje debelo knjigo, kar ni veliko. Vendar nikoli ni bil tako mladostno svež in prepričljiv kakor takrat, kadar je govoril in pisal o Mariji. Odločilna je kvaliteta, bogastvo spisov, umetniška oblika in njihov vpliv, ki so ga imeli v krščanskem izročilu vse do današnjih dni.

Kar je svetnik povedal o Mariji, ni nič posebno novega, a povedano je na nov način, prisrčno, očarljivo, da poslušalca in bralca ogreje, navduši za Marijo. Sam je Marijo neizmerno ljubil. Njegovi stavki so polni simbolov, vprašanj, dvogovorov. Poudarjal je češčenje, ki ga dolgujemo Mariji. Občudoval jo je in bil z njo povezan v kontemplativni molitvi.

Zajemal je iz Svetega pisma, cerkvenih očetov, sv. Anzelma in predvsem iz cistercijanske liturgije. Ob liturgiji je veliko razmišljal, tako da je marsikatera Bernardova misel o Mariji nastala v zvezi s cistercijanskim bogoslužjem na Marijine praznike. Za opisovanje Marijinega življenja je uporabljal evangelije, ne kakšnih drugih nepristnih spisov. Skrbno je raziskoval svetopisemsko besedilo, da bi iz njega izluščil čimveč, zlasti Marijine kreposti in Marijino duhovno podobo.

Na podlagi ohranjenega seznama iz konca 12. stoletja vemo, da je imela knjižnica v Clairvauxu tristo štirideset rokopisov, kar ni malo. Sv. Bernard je torej imel na razpolago bogato knjižnico.

Slavni opat iz Clairvauxa je govoril in pisal predvsem za svoje sobrate, da bi jih spodbudil za pot svetosti. Ni napisal posebne razprave, ki bi hotela obdelati celotni nauk o Materi Božji. V takratnem času se teologi še niso sistematično ukvarjali s tem vprašanjem.

V knjigi ŽENA, OGRNJENA S SONCEM imamo naslednje spise o Mariji: Hvalnice Devici Mariji, Dvanajst prednosti blažene Device Marije, Vodotok, Pismo lyonskim kanonikom, Svečnica (odlomki).

Vse homilije so povezane s kakšnim liturgičnim praznikom in jih je svetnik prav za tisti praznik namenil menihom v Clairvauxu. Le sestavka Hvalnice Devici Mariji ni napisal kot homilijo, ampak kot samostojen spis za branje. To delo, ki je razdeljeno na štiri homilije, je največje Bernardovo delo o Mariji in hkrati najlepše, kar je svetnik povedal v njeno hvalo. To zgodnje delo, ki v obliki hvalnice obravnava angelovo oznanjenje Mariji, je verjetno nastajalo v času njegove bolezni med leti 1118 in 1123. V uvodu namreč sam omenja svojo telesno slabost.

Homilijo o dvanajstih prednostih blažene Device Marije je imel Bernard v nedeljo v osmini Marijinega vnebovzetja. V njej med drugim opisuje Marijino posredništvo med nami in Jezusom, Marijine prednosti in kreposti, devištvo in materinstvo.

Homilijo o vodotoku je Bernard namenil za praznik Marijinega rojstva. Že naslov kaže na Marijino sredniško vlogo, s katero se svetnik v tem govoru predvsem ukvarja. Marija je sprejela Božjo Besedo in jo posredovala človeštvu kot živo vodo iz nebeškega izvira. Jezusa je sprejela, da bi ga posredovala nam.

Bernardovi spisi o Mariji so kmalu postali klasika. Svetnik je veljal za avtoriteto na področju nauka o Mariji, zato je imel velik vpliv na naslednja stoletja, vse do našega časa. Ob njem so se navdihovali pisatelji, pesniki, slikarji in kiparji. Številni papeži vse do našega časa so ga v svojih odlokih pogosto navajali. Vplival je zlasti na nauk o Marijinem posredništvu.

Bolj kakor drugi je pri Mariji poudaril psihološki vidik, Marijino bogato notranjost, njeno srce, njeno duhovno življenje, njena bogata čustva. To Marijino notranje bogastvo je še bolj naglasil kakor sv. Anzelm. Marijo je prikazal bolj živo in bolj vredno naše ljubezni, bolj zedinjeno z Bogom, bolj zavzeto za naše zveličanje, bolj Božjo in bolj človeško. Bolj Božjo, ker je lepo pokazal, kako je po kontemplaciji in ljubezni zedinjena z Bogom; bolj človeško, ker jo je opisal kot preprosto človeško mater, ki se tudi s človeško ljubeznijo sklanja nad Detetom, z vso svojo materinsko nežnostjo.

p. Anton

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (5) Bernardovi spisi

Redko katere spise so tolikokrat prepisovali in po iznajdbi tiska ponatiskovali kakor Bernardove. V samostanski knjižnici hranimo deset debelih zvezkov velikega formata njegovih Zbranih del v originalnem latinskem jeziku in hkrati nemškem prevodu, skupaj okrog osem tisoč strani (Bernhard von Clairvaux, Sämtliche Werke I–X, Tyrolia Verlag). V slovenščino so prevedeni »Gôvori o Visoki pesmi« (Ljubljana 1990), ki so najpomembnejše Bernardovo delo. Njegovi govori in spisi o Mariji so zbrani v delu »Žena, ogrnjena s soncem« (Prevedla prof. Breda Čop, Stična 1994). Bernardove misli za vsak dan v letu najdete v delu: »Svetloba dni« (Zbrala in prevedla prof. Breda Čop, Stična 1999). Obe zadnji deli se še dobita v Stični.

Bernardovi spisi razodevajo izredno nadarjenega in s Svetim Duhom prešinjenega pisatelja. Opat iz Svetle doline pogosto omenja stavek sv. Pavla, da »je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Bernardovo ponižno in pozorno srce je neprestano odprto delovanju Svetega Duha. Na binkošti je spregovoril: »Moji dragi, danes obhajamo praznik Svetega Duha. Praznovati ga moramo z velikim in popolnim veseljem, ker zasluži vso našo pobožnost. Zares v Bogu je Sveti Duh to, kar je najbolj sladko. On je nežnost samega Boga, še več, On je Bog sam. On je to, kar je najbolj čistega, najbolj milo, najbolj učinkovito, ta znameniti Tolažnik. Če praznujemo praznik svetnikov, s koliko večjim razlogom moramo praznovati tistega, po katerem in po milosti katerega so postali sveti! Če častimo tiste, ki so bili posvečeni, s koliko večjim razlogom Tistega, ki jih je posvetil.«

Benediktinski menih in znameniti zgodovinar Mabillon je v 17. stoletju o njem zapisal, da je zadnji cerkveni oče, ki ni manj pomemben od prvih. Bernardova dela obsegajo razprave, govore, pisma in pesnitve. Vse to je bilo skozi stoletja vzgojno in izobraževalno branje. Spisov nobenega drugega cerkvenega očeta niso toliko prepisovali in tiskali ter brali kakor Bernardove.

Opat iz Clairvauxa (izg. Klervója) je znal združevati stare resnice z novimi časi in s človeškim izkustvom. Upošteval ni le razuma, ampak tudi srce. Znani pisatelj svetniških življenjepisov Walter Nigg je o njem zapisal: »Opat v Clairvauxu je bil vse drugo kakor konservativen in nazadnjaški duh. V resnici je prodrl pri njem popolnoma nov, v prihodnost kažoč življenjski čut … Bernard spada med prelomne osebnosti … on je Božji vihar, ki je privršal nad srednji vek … glasnik novega časa.« Božjih resnic ni sprejemal le kot objektivni nauk, ampak jih je osebno izkušal. V razlagi Visoke pesmi se to prav lepo vidi. Ohranil je staro razlago ženina kot simbola za Kristusa, v nevesti pa ni več videl Cerkve, ampak človeško dušo. V ospredje je stopil posameznik s svojim osebnim občutjem in doživljanjem. Duša se bliža Jezusu kot svojemu prijatelju in ljubljencu.

Bernardu ni šlo za abstraktno znanje, ampak za življenje: »Kaj mi pomeni filozofija! Moji učitelji so apostoli. Oni me niso učili, kako naj berem Platona ali razpletam Aristotelovo premetenost. Pač pa so me naučili živeti. Misliš, da je to malo, da človek zna živeti? Veliko, da, največje je to.«

Svoje misli je nabiral tudi ob stiku z naravo in trdim delom: »Zaupaj moji izkušnji: v gozdovih boš našel več kakor v knjigah. Les in kamen te bosta učila, česar te učitelji ne naučijo.«

Čeprav je cenil razum in znanost, mu vendar nista bili najvišji človeški vrednoti. Znan je njegov izrek: »Goreti za kaj je več kakor vedeti.« Če smo za kakšno zadevo navdušeni, je mnogo več, kakor da jo samo z razumom poznamo. Ta misel je zelo pomembna za življenje po veri.

Bernardova dela dokazujejo njegovo globoko zatopljenost v Boga. Zelo je poznal Sveto pismo in ga pogosto navajal, včasih dobesedno, drugič po smislu. Svoje misli je črpal tudi iz liturgije in cerkvenih očetov. Izredno se je poglobil v časovne razmere in potrebe. Dobro je poznal stanje takratne Cerkve.

Njegovi spisi razodevajo lep, uglajen in blagozveneč jezik. Zato so mu dali naziv »doctor melifluus« (medonosni učitelj) in ga večkrat upodabljali s panjem čebel.

Kako so Bernardovi spisi pomembni in priljubljeni, dokazuje tudi dejstvo, da je Cerkev kar veliko posameznih odlomkov sprejela v molitveno knjigo, ki ji rečemo molitveno bogoslužje ali brevir. Duhovniki in redovniki iz te knjige vsak dan molimo. Poglejmo odlomek iz Bernardovih Homilij v slavo Device Marije, ki ga imamo v Bogoslužnem branju za adventni čas:

»Slišala si, Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se bo to zgodilo ne po človeku, marveč po Svetem Duhu. Angel čaka na odgovor: čas je namreč, da se vrne k Bogu, ki ga je poslal. Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas usodno teži obsodba pogube.

Glej, nudi se ti cena našega odrešenja: če privoliš, bomo takoj rešeni. Po večni Božji Besedi smo bili vsi ustvarjeni, pa glej, umiramo. Od tvojega kratkega odgovora zavisi, ali bomo poklicani nazaj v življenje.

Usmiljena Devica, tega te prosi usmiljenja potrebni Adam, ki je z vsem svojim potomstvom izgnan iz raja, tega Abraham, tega David. To je prošnja vseh ostalih očakov, tvojih očetov, ki tudi sami prebivajo v deželi smrtne sence. To klečé pred tvojimi nogami pričakuje vesoljni svet. In ne brez razloga, saj je od tvojih ust odvisna tolažba revežev, rešitev jetnikov, osvoboditev obsojenih, rešenje vseh Adamovih otrok, vsega tvojega rodu.

Devica, daj hitro odgovor. Brž odgovori angelu, pravzaprav po angelu Gospodu. Spregovori besedo in sprejmi Besedo; izreci svojo in spočni Božjo, podaj minljivo in sprejmi večno.

Kaj se obotavljaš? Kaj trepečeš? Veruj, spregovori in sprejmi! Naj ponižnost privzame pogum, skromnost zaupanje. Nikakor ni na mestu, da bi deviška preprostost pozabila na preudarnost. Modra Devica, v tej zadevi se nikar ne boj drznosti. Čeprav sramežljivost ugaja v molku, je vendar sedaj potrebno usmiljenje v besedi.

Blažena Devica, odpri svoje srce zaupanju, ustnice besedi, naročje Stvarniku. Glej, zunaj pri vratih trka ta, po katerem hrepenijo vsi narodi. O, če bi zaradi tvojega obotavljanja šel mimo in bi v bolečinah zopet začela iskati njega, ki ga ljubi tvoja duša! Vstani, hiti, odpri! Vstani v veri, hiti v pobožnosti, odpri s privoljenjem: 'Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi.'«

p. Anton

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (2) Kritik nevzdržnih razmer v Cerkvi

Pri sv. Bernardu občudujemo popolno poglobljenost v Boga in hkrati silno zunanjo dejavnost, ki je nekaj izjemnega pri človeku s kontemplativnim življenjem. Tako izrazito in učinkovito je posegal v svoj čas, da se 12. stoletje po njem imenuje kar Bernardovo stoletje. Temu stoletju je namreč vtisnil neizbrisen pečat, a zaznamoval je tudi poznejša stoletja vse do našega časa.

Ko je Bernard 1115 postal opat v novo ustanovljenem samostanu Clairvaux (izg. Klervó), kamor ga je poslal Štefan Harding, opat v Cîteauxu (izg Sitóju) je kot magnet pritegoval vedno nove poklice. Redovna družina je kmalu štela sedemsto menihov, zato so morali zgraditi mnogo večji samostan od prvega. Hkrati so ustanavljali po raznih deželah po vsej Evropi vedno nove samostane. Do Bernardove smrti 1153 je njegov samostan ustanovil kar 67 redovnih postojank, te pa so ustanavljale vedno nove opatije. Cistercijanski red je leta 1153, ob Bernardovi smrti, štel je 343 samostanov ali opatij, h katerim je spadala tudi Stična, saj so prvi menihi prišli v Stično že dvajset let pred Bernardovo smrtjo.

Opat Bernard je kmalu postal znamenit in zelo iskan pridigar in duhovni pisatelj. Z govorjeno in pisano besedo je bičal napake takratnega časa. Tudi posvetnim benediktinskim menihom ni prizanesel. V latinskem jeziku, ki je bil takrat pogovorni jezik izobraženih ljudi, je zapisal: »V pogovorih jim nikoli ne steče beseda o Svetem pismu, nikoli o reševanju duš. Slišiš samo mlatenje prazne slame, ki človeka spravlja v prisiljen smeh, čvekanje, ki ga raznese veter. Na mizo nosijo jedi drugo za drugo (…)

Vitez in menih kupujeta isto sukno, oni za vojaški plašč, ta za kuto. Ne glede na kroj bi se ne sramoval te obleke ne svetovljan, plemič, kralj, celo cesar ne. Prav gotovo ne bi imeli toliko skrbi za telo, če ne bi bili zanemarili skrbi za svoje nekrepostne duše (…)

Cerkev se lesketa v svojih stavbah, zraven pa umira v revnih ljudeh. Stene oblači z zlatom, svoje otroke pa pušča nage.« Njegove besede so obrodile mnoga spreobrnjenja med fevdalnimi prelati na dvoru.

Nekemu nadškofu je pisal: »Višji duhovnik Najvišjega, komu hočeš ugajati? Svetu ali Bogu? Če svetu, zakaj si škof? Če Bogu, zakaj si posvetnež? Dvema gospodoma hkrati služiti ni mogoče (…) Reveži godrnjajo (…) Vaši konji, pravijo, dirjajo blesteči od žlahtnih kamnov, mi smo pa bosi. Vaše mule so razkošno obuzdane, okrašene z zlatimi obročki, verižicami, kraguljčki in dolgimi trakovi, svojemu bližnjemu pa ne daste, s čimer bi si mogel pokriti svojo nagoto.«

Odločno je opat iz Clairvauxa obsojal kupčevanje s cerkvenimi službami in častmi ter kopičenje nadarbin: »Neizmerna častihlepnost, nenasitna lakomnost! Če se kdo povzpne do visokih služb z denarjem, nadarjenostjo, z imenitnostjo svojega rodu in z zvezami, nikakor ni prav. Nekateri nestrpno koprne, da bi dobili čim več nadarbin, seveda najdonosnejših.«

Vitezom je izpraševal vest z besedami: »Z velikimi stroški in trudom se vojskujete in plačujete za to z grehom in smrtjo. Svoje konje osedlavate s svilenimi preprogami in razsipavate zlato, srebro in žlahtne kamne, da z njimi krasite ostroge, čelado in ščit. V tej bleščeči opravi letite v smrt s prav tako drzno in nesramno strastjo.«

Bernarda so vabili na cerkvene zbore, da bi slišali njegov nasvet. Na podlagi njegovih nagovorov so odpustili nevredne redovnice nekega samostana, odstavili nevrednega opata in simonističnega škofa.

Mnogim prelatom Bernardova kritična beseda ni bila všeč, zato so ga tožili pri papežu Honoriju II. v Rim. Ker zadev ni poznal, je po svojem kanclerju kardinalu Aimerichu ostro posvaril Bernarda: »Vmešavaš se v zadeve, ki meniha nič ne brigajo. Tvoj svet je samostanska tihota (…) Kvakajoče žabe naj ne hodijo iz svojih močvirij, da bi nadlegovale sveti sedež in kardinale.«

Bernard je odgovoril: »Ne vem, ali naj se pritožujem ali naj si čestitam, da me imajo za nevarnega človeka, ker sem povedal resnico in prav ravnal. Zakaj me kamenjate in trgate? Res je: bil sem navzoč na cerkvenih zborih, a so me tja klicali, da, celo vlekli so me. Če je bila nekaterim moja navzočnost neprijetna, me ni to prav nič ganilo (…) Ko bi Bog le hotel, da mi ne bi bilo treba več hoditi na taka zborovanja (…) Nihče me ne more od tega laže odvezati kakor vi. Prepovejte kvakajočim žabam, da bi zapuščale svoje luknje in hodile iz svojih močvar.«

Kmalu za tem je postal papež Bernardov učenec, cistercijanski opat Bernard iz Pize, in si nadel ime Evgen III. Opat Bernard ga je v pismu opomnil, naj poskrbi za obnovo v Cerkvi: »Če je Kristus tebe poslal, vedi, da nisi zato tu, da bi se tebi služilo, marveč da ti služiš. Kdo mi bo dal, preden umrem, da bom videl Božjo Cerkev táko, kakršna je bila v tistih prvih dneh, ko so apostoli vrgli mreže za lov; ne zato, da bi si pridobili zlato in srebro, marveč duše! Bodi močan in trden. Vsakdo pričakuje od tebe, da boš z Gospodove njive iztrebil plevel lakomnosti.«

Za papeža Evgena III. je Bernard pripravil posebno razpravo, da bi mu pomagal izboljšati razmere v Cerkvi: »Zdaj je potreben viničarjev nož, ne pa žezlo (…) Ne moreš hoteti naenkrat vse slabo obrniti na dobro. Ukrepaj počasi in pametno! Vzemi si čas! Slabe navade počasi izboljšuj! Zapri usta goljufom, ki govore proti pravici in so dovolj jezični, da branijo laž in goljufijo! (…) Spletkarjev ne poslušaj ne mešetarjev, marveč zagrabi bič kakor Kristus, da udariš, ker so iz hiše molitve napravili blagovno tržnico (…) Če se bosta združili zloba in oblastiželjnost sveta, boš moral pokazati nadčloveško drznost.«

Prav je imel znani pisatelj svetniških življenjepisov Valter Nig, ko je zapisal, da je bil Bernard »Božji vihar, ki je privršal nad srednji vek«.