TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (7) Bernard kot Marijin služabnik in pevec

Cistercijani so od vsega začetka zelo častili Devico Marijo. Zaslugo za to navadno pripisujejo sv. Bernardu, in to upravičeno. Vendar so že ustanovitelji cistercijanskega reda, sv. Robert, sv. Alberik in sv. Štefan Harding, Marijo zelo častili. Samostanska cerkev v benediktinskem samostanu Molesme (izg. Molém), od koder so izšli, je bila posvečena Materi Božji. Njej je bila posvečena tudi cerkev v na novo ustanovljenem samostanu Cîteaux (izg. Sitó), prvem cistercijanskem samostanu, kamor so iz Molesma prvi menihi skupaj z ustanovitelji prišli leta 1098. Marijo so imeli za ustanoviteljico Cîteauxa, ki je veljal za viteško postojanko Naše Gospe. Novi cistercijanski red so imenovali Marijin red. Cistercijanski generalni kapitelj je že na začetku reda določil, naj bodo vse cistercijanske cerkve zgrajene in posvečene spominu presvete Marije, Kraljice nebes in zemlje. To določilo velja še danes.

Ko je sv. Bernard okrog leta 1112 skupaj s tridesetimi sorodniki in prijatelji vstopil v mladi cistercijanski red, je marijansko usmerjenost reda z velikim navdušenjem sprejel in še bolj poglobil. Otroško zaupljiv odnos do Marije je gojil že na domačem gradu. Na ta prisrčen odnos so vplivale tudi že prej omenjene sanje na božično noč, ko se je znašel v betlehemski votlini ob sv. Jožefu in Mariji ter novorojenem Detetu.

Ljubezen do Marije verjetno dolguje tudi svoji svetniški materi Aleti, ki mu je umrla že v mladih letih, verjetno, ko je bil sedemnajst let star.

Kar je Bernard kot opat v samostanu Clairvaux (izg. Klervó) priporočal drugim, je najprej sam živel. Poglabljal se je v Kristusovo in Marijino življenje. S kontemplacijo je podoživljal Marijine misli in čustva. O Mariji je govoril z velikim notranjim žarom. Ko je pisal o njej, je sledil svojemu srcu. Pri tem je ostal trezno v mejah Svetega pisma, cerkvenih očetov in zlasti liturgije. Na svojih potovanjih je po cerkvah maševal pri oltarjih Matere Božje. Ko so se ljudje v svojih stiskah obračali nanj, se je on zatekal k Mariji. Umrl je 20. avgusta 1153, nekaj dni po prazniku Marije Vnebovzete, ki je posebna zavetnica cistercijanskega reda. Pokopali so ga v kapeli Matere Božje v samostanski cerkvi v Clairvauxu.

Iz središčne vloge, ki jo je imel v Bernardovi duhovnosti Kristus, še posebej trpeči Odrešenik, je razumljiv svetnikov odnos do Device Marije. Že najzgodnejši življenjepisci poudarjajo, da je bil prisrčno povezan z njo. Imajo ga za Marijinega služabnika, pevca in učenca. Bernardova posebna ljubezen do Marije je utemeljena v njegovi izredni ljubezni do Kristusa. Ni mogoče ljubiti Kristusa, ne da bi ljubili njegovo Mater, ki nam ga je prinesla. Zato je Bernard tako slavil Marijo in s takšno ljubeznijo govoril o njej, njenih odlikah, krepostih, o tesni povezanosti z Jezusom. Moč Marijine priprošnje izvira iz njene prisrčne povezanosti s Sinom. Jezus ji zato ne more ničesar odreči.

Bernard je občudoval Marijino usmiljenje. V svojem naročju je nosila neustvarjeno Ljubezen. Vedno je sodelavka pri Božjem usmiljenju. Na njej ni ničesar, kar bi moglo grešnika odbiti. Svetnik je v Mariji občudoval njene kreposti. Pomenila mu je čudovit zgled duše, združene z Bogom.

Dante ima v spevu Raj sv. Bernarda za vodnika v najvišja področja nebes. Bernard vodi Danteja vse do prestola Matere Marije in mu razlaga, kako se ves raj razširja prav od Marije. Spodbuja pesnika, naj se zazre vanjo, katere lepota povzroča radost v očeh vseh drugih svetnikov. Bernard prejema lepoto od Marije, kakor zvezda Danica prejema svetlobo od sonca. Bernard in Dante strmita v obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu obrazu.

Vseh Bernardovih del o Mariji, če pri tem upoštevamo tudi posamezne odlomke v različnih spisih, je približno za srednje debelo knjigo, kar ni veliko. Vendar nikoli ni bil tako mladostno svež in prepričljiv kakor takrat, kadar je govoril in pisal o Mariji. Odločilna je kvaliteta, bogastvo spisov, umetniška oblika in njihov vpliv, ki so ga imeli v krščanskem izročilu vse do današnjih dni.

Kar je svetnik povedal o Mariji, ni nič posebno novega, a povedano je na nov način, prisrčno, očarljivo, da poslušalca in bralca ogreje, navduši za Marijo. Sam je Marijo neizmerno ljubil. Njegovi stavki so polni simbolov, vprašanj, dvogovorov. Poudarjal je češčenje, ki ga dolgujemo Mariji. Občudoval jo je in bil z njo povezan v kontemplativni molitvi.

Zajemal je iz Svetega pisma, cerkvenih očetov, sv. Anzelma in predvsem iz cistercijanske liturgije. Ob liturgiji je veliko razmišljal, tako da je marsikatera Bernardova misel o Mariji nastala v zvezi s cistercijanskim bogoslužjem na Marijine praznike. Za opisovanje Marijinega življenja je uporabljal evangelije, ne kakšnih drugih nepristnih spisov. Skrbno je raziskoval svetopisemsko besedilo, da bi iz njega izluščil čimveč, zlasti Marijine kreposti in Marijino duhovno podobo.

Na podlagi ohranjenega seznama iz konca 12. stoletja vemo, da je imela knjižnica v Clairvauxu tristo štirideset rokopisov, kar ni malo. Sv. Bernard je torej imel na razpolago bogato knjižnico.

Slavni opat iz Clairvauxa je govoril in pisal predvsem za svoje sobrate, da bi jih spodbudil za pot svetosti. Ni napisal posebne razprave, ki bi hotela obdelati celotni nauk o Materi Božji. V takratnem času se teologi še niso sistematično ukvarjali s tem vprašanjem.

V knjigi ŽENA, OGRNJENA S SONCEM imamo naslednje spise o Mariji: Hvalnice Devici Mariji, Dvanajst prednosti blažene Device Marije, Vodotok, Pismo lyonskim kanonikom, Svečnica (odlomki).

Vse homilije so povezane s kakšnim liturgičnim praznikom in jih je svetnik prav za tisti praznik namenil menihom v Clairvauxu. Le sestavka Hvalnice Devici Mariji ni napisal kot homilijo, ampak kot samostojen spis za branje. To delo, ki je razdeljeno na štiri homilije, je največje Bernardovo delo o Mariji in hkrati najlepše, kar je svetnik povedal v njeno hvalo. To zgodnje delo, ki v obliki hvalnice obravnava angelovo oznanjenje Mariji, je verjetno nastajalo v času njegove bolezni med leti 1118 in 1123. V uvodu namreč sam omenja svojo telesno slabost.

Homilijo o dvanajstih prednostih blažene Device Marije je imel Bernard v nedeljo v osmini Marijinega vnebovzetja. V njej med drugim opisuje Marijino posredništvo med nami in Jezusom, Marijine prednosti in kreposti, devištvo in materinstvo.

Homilijo o vodotoku je Bernard namenil za praznik Marijinega rojstva. Že naslov kaže na Marijino sredniško vlogo, s katero se svetnik v tem govoru predvsem ukvarja. Marija je sprejela Božjo Besedo in jo posredovala človeštvu kot živo vodo iz nebeškega izvira. Jezusa je sprejela, da bi ga posredovala nam.

Bernardovi spisi o Mariji so kmalu postali klasika. Svetnik je veljal za avtoriteto na področju nauka o Mariji, zato je imel velik vpliv na naslednja stoletja, vse do našega časa. Ob njem so se navdihovali pisatelji, pesniki, slikarji in kiparji. Številni papeži vse do našega časa so ga v svojih odlokih pogosto navajali. Vplival je zlasti na nauk o Marijinem posredništvu.

Bolj kakor drugi je pri Mariji poudaril psihološki vidik, Marijino bogato notranjost, njeno srce, njeno duhovno življenje, njena bogata čustva. To Marijino notranje bogastvo je še bolj naglasil kakor sv. Anzelm. Marijo je prikazal bolj živo in bolj vredno naše ljubezni, bolj zedinjeno z Bogom, bolj zavzeto za naše zveličanje, bolj Božjo in bolj človeško. Bolj Božjo, ker je lepo pokazal, kako je po kontemplaciji in ljubezni zedinjena z Bogom; bolj človeško, ker jo je opisal kot preprosto človeško mater, ki se tudi s človeško ljubeznijo sklanja nad Detetom, z vso svojo materinsko nežnostjo.

p. Anton

Življenje in pomen sv. Bernarda (6) Bernard kot mistik

Kljub silni dejavnosti je Bernard ohranil čudovito zbranost duha. Globoko je doživljal Božjo navzočnost. Le malo njegovih mističnih izkustev je poznanih, ker jih ni razkrival. Že kot otrok je v sanjah na božično noč močno doživel Jezusovo rojstvo, pri katerem je bil kakor navzoč. Ko je bil opat v Clairvauxu [klervóju], je njegov menih videl, kako ga je klečečega pred Križanim ta objel. Znano je, kako ga je nekoč Marijin kip pozdravil: »Pozdravljen, Bernard!« Slikarji so pogosto upodabljali Bernarda, kako ga je Marija napojila z mlekom.

Bernard je ostal menih, pa naj je srečal kogar koli na svojih potih, kralja, cesarja ali papeža. Vedno je iskal Boga in molitev. Kadar je bil sam, je molil, in kadar je bil v množici, je poiskal samoto v sebi in molil. Odlično je znal izkoristiti čas. Čas, ki ga je prebil v premišljevanju, se mu je zdel kratek, vsak kraj mu je bil dober za to vajo. Tudi sredi najbolj razburljivih sestankov se je z lahkoto zbral v sebi, če pri obravnavani zadevi ni bila potrebna njegova pozornost.

V Bernardovi duhovnosti sta imela osrednje mesto Kristus in Devica Marija. Vanju ga je usmerjalo že posebno doživetje v otroških letih. Bernardov življenjepisec in prijatelj Viljem iz Saint-Thierryja [sen tieríja] ga je takole zapisal: »Bernard je rad pripovedoval, kako je kot otrok neke božične noči na domačem gradu za jutranjice prezgodaj vstal. Usedel se je, da bi počakal na molitve. Kmalu je zadremal in sanjal o božiču. Bil je v Betlehemu ob sv. Jožefu in Mariji v trenutku Jezusovega rojstva.«

Bernarda je očaral in popolnoma pritegnil Bog, ki je bil zanj vse. Ljubil ga je z vsem žarom svoje osebnosti in mu zvesto služil. V središču njegove duhovnosti je bil Jezus Kristus, ki je bil zanj osebno doživeti Bog, njegov Odrešenik, njegov največji zaklad, mistični zaročenec njegove duše, prisrčni prijatelj. Zanj je Bernard živel in deloval.

Kot mistik je Bernard zajemal iz svojega globokega notranjega življenja in izkustva. Zelo dobro je poznal Sveto pismo. Pogosto je navajal sv. Pavla, sv. Janeza in Visoko pesem. Od cerkvenih očetov je upošteval zlasti sv. Ambroža, sv. Hieronima in še posebej sv. Avguština. Za mistiko je v velikih potezah napravil načrt, ki so ga poznejši mistiki še izpopolnili. Temelj mističnega doživljanja je ponižnost in ljubezen. Resnico bolje spozna tisti, ki je bolj ponižen. Vrhunec kontemplacije je neposredna zveza duše z Bogom.

Mnoge znamenite osebnosti so se pohvalno izrazile o Bernardu. Mistikinja Hildegarda iz Bingena ga je občudovala: »Orel si, ki gleda v sonce.« Največji krščanski teolog sv. Tomaž Akvinski ga je hvalil kot »Božjega izbranca, zlata usta, ki je z vinom svoje sladkosti opijanil ves svet«. V Dantejevem Raju Bernard spremlja pesnika do najvišje stopnje popolnosti. Zelo pohvalno se je o opatu iz Svetle doline izrazil celo Luter: »Bil je pravi, bogaboječi, pobožni menih. Njemu enakega nisem nikoli slišal ne bral; visoko prekaša vse cerkvene učitelje.« Kalvin ga hvali kot »pobožnega in svetega pisatelja, ki je po njegovih ustih govorila sama Božja modrost«.

Poglejmo, kako v Govorih o Visoki pesmi poveličuje Kristusove rane in časti njegovo Srce: »Kje najdejo slabotni varno in trdno gotovost, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje se počutim v njih, kolikor mogočnejši je on od drugih odreševalcev … Jaz pa z zaupanjem jemljem, kar mi manjka v moji slabosti, iz Gospodovega srca. Prepolno je usmiljenja in ne manjka odprtin, po katerih se to izliva. Prebodli so mu roke in noge ter s sulico odprli njegovo stran in iz teh odprtin smem srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober je Gospod … Žebelj, ki je prodrl vanj, je postal zame ključ, ki odpira, da spoznavam Gospodovo dobroto. Kaj vidim skozi to rano? Žebelj govori, rana kriči, da v Kristusu Bog sam ponuja svetu roko v spravo. Meč je presunil njegovo dušo in sulica je prebodla njegovo srce, da ima odslej vse sočutje z mojimi slabostmi.

Skozi rano v njegovem telesu se je pokazala velika skrivnost ljubezni njegovega srca, razodela se je tajna njegove dobrote, odkrilo se je prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z višave.

Zakaj bi se skozi rane ne smelo pokazati to, kar je v njegovi notranjosti? Kajti kje drugje kot v tvojih ranah bi se moglo jasneje pokazati, da si ti, Gospod, dober, milosrčen in poln usmiljenja. Zakaj večjega sočutja nima nihče drug kot ta, ki zastavi svoje življenje za obsojene na smrt in predane pogubi.«

Bernard se je poslovil s tega sveta sredi molitve in dela 20. avgusta 1153 v svojem samostanu Clairvaux, izčrpan od mnogih nalog, ki jih je opravil, v veliki gorečnosti do Boga. Pustil je nedokončano svoje najpomembnejše delo Gôvori o Visoki pesmi. Za svetnika je bil razglašen 1174, za cerkvenega učitelja pa 1830.

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (4) Bernard preizkušen v trpljenju

Nobenemu svetniku ni prihranjen križ. Tudi Bernardu ni bil. Saj ne more biti drugače, odkar nas je Gospod Jezus odrešil s križem in nas povabil: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23).

Bernard je kot opat na čelu dvanajstih menihov leta 1115 odšel ustanavljat nov samostan tako rekoč iz nič. Vsega jim je manjkalo. Niso imeli ne hrane ne stanovanja ne poljskega orodja. Vse to so hodili prosit kmete v sosednjih vaseh. Včasih se je zgodilo, da so za hrano imeli le želod. Delo s krčenjem gozdov, na polju, pri živini in pri gradnji novega samostana je bilo težko. Bernard je trpel in potrpežljivo vztrajal. Od slabosti je pogosto bruhal in je bil večkrat priklenjen na posteljo.

Najprej so menihi stanovali v bornih lesenih kočah. Ko je bil samostan zgrajen, si je Bernard izbral najmanjšo in silno skromno celico pod stopniščem. V celici, ki je imela zelo malo svetlobe, je mogel sedeti ali stati samo sklonjen. V postu je pretiraval in se še drugače zatajeval. Zato je kmalu telesno tako opešal, da so drugi opati sklenili, naj se leto dni zdravi. Zato so ga odvezali od vseh njegovih dolžnosti. Tudi bolezen je izrabil za pisanje in napisal najdaljši in samostojen spis o Mariji »Hvalnice Devici Mariji«.

Posebno trpljenje je opatu iz Clairvauxa [izg. Klervója] povzročal popoln poraz druge križarske vojne 1146. Povod zanjo sta dala nov prodor islama in zavzetje Edese 1144. Napredovanje Saracenov in padec Edese je pomenil nevarnost za krščansko Evropo. Zato je papež Evgen III. pozval francoskega kralja Ludvika VII. na križarsko vojno proti Saracenom. Bernarda je povabil, naj navduši čim več mož, da odidejo v boj. Ta je z velikim uspehom pozival na sveto vojno. Njegovo oznanjevanje so spremljali številni čudeži. Pridigal je po Franciji in Nemčiji ter delil križarske križe velikim množicam. Nato je v pismih pozival Anglijo, Dansko, Bavarsko, Češko, Slovaško, Poljsko, Španijo in Italijo, naj pošljejo svoje čete. Tako je zbral vso zahodno Evropo. Tudi grški kralj Manuel se je pridružil. Velikanska vojska je prodirala ob Donavi proti Palestini.

Vendar so križarji doživljali same poraze. Mnogi so v boju padli, številni so pomrli zaradi bolezni. V vojski ni bilo reda ne enotnega vodstva. Mnogi niso bili izurjeni vojaki, veliko jih je na vojaški podvig gledalo kot na pustolovščino.

Bernarda je nesrečni konec silno bolel. Zmerjali so ga kot povzročitelja nesreče. Doživljal je najhujše čase. Nekaj časa se je pogreznil v molk. Spoznal je, da so bili človeški grehi krivi velikega poraza. Papežu Evgenu III. je po enem letu pisal: »Ali sem pri tem delu ravnal lahkomiselno ali predrzno? Ne, s popolnim zaupanjem sem poslušal tvoj ukaz, ali še bolje, Božje ukaze. V stiski človek ne ve več, kar je vedel v sreči. Mojzes je obljubil Hebrejcem, da jih bo popeljal v deželo Kanaan. Šli so za njim in vendar niso videli obljubljene dežele. Ali je to zdaj predrznost njihovega voditelja, če so bili ogoljufani v pričakovanju? Mojzes je delal vse na Božji ukaz in Gospod je potrjeval s čudeži delo svojega poslanca. Toda zaradi svojih grehov so pomrli v puščavi. In križarji? Vprašajte njih same! Kako bi mogli priti na cilj, ko so se neprestano ozirali nazaj! … Potemtakem ni čudno, če so morali križarji za svojo sprijenost in hudobijo pretrpeti enako kazen. V obeh primerih je Božja obljuba nedotaknjena; kajti Božja obljuba ne odpravi pravičnosti … Malo me skrbi to, če me sodijo tisti, ki imajo dobro za zlo in zlo za dobro … Ljubše mi je, da ljudje godrnjajo nad mano kakor nad Bogom. Rad prenašam obrekovanje in zasramovanje, če je naperjeno samo proti meni in ne proti Bogu.«

Bernardu je poseganje v tedanje cerkvene in politične razmere povzročalo hudo trpljenje. Kot mlad fant se je odločil za samostansko življenje, da bi v njem v odmaknjenosti od hrupnega sveta služil samo Bogu. Cerkveni in svetni ljudje pa so se vedno znova obračali nanj. Kartuzijanom je pisal: »Imejte usmiljenje z menoj, ko ste tako srečni, da v neranljivem zavetju, daleč od hrupa svetnega življenja, služite Bogu. Kako nesrečen sem jaz, zmeraj obsojen, da opravljam posvetne posle! Sam sebi se zdim kakor ptiček brez perja, ki je skoraj vedno zunaj gnezda izpostavljen viharjem in nevihtam.«

Pretresljiva je njegova tožba: »Moje življenje je nekaj pošastnega. Moja vest je zmeraj nemirna. Samemu sebi se zdim kakor himera: nisem ne duhovnik ne laik. Nosim meniško obleko, ne živim pa kakor menih.«

Iz Italije je »v solzah« pisal svojim sobratom v Clairvaux: »Zelo trpim zaradi ločitve od vas in bom potolažen šele, ko bom spet med vami.« Papežu Evgenu III. je potožil svoje bolečine: »Ah, ljudje govore, da sem jaz papež in ne ti. Od vseh strani me nadlegujejo in nalagajo opravke, da se ne vidim iz dela. Moje zdravje je pa vsak dan slabše in moči mi čedalje bolj pešajo … Zlomljen sem. Imam tehten razlog, da ne bi več hodil po svetu, kot sem bil vajen. Teh malo dni, ki so mi še namenjeni v življenju, hočem prebiti v molku, zbranosti in pripravljenosti na svoj konec … Moje življenje odteka po kapljicah.«

Malo pred smrtjo je moral opat Bernard zopet oditi iz ljubljenega Clairvauxa, da je posegel v bojni hrup sveta. Med mestom Metz in lotarinškimi plemiči se je vnela krvava vojna. Trierski nadškof Hillin se je napotil v Clairvaux in naprosil Bernarda, da bi spravil sprte strani. Na smrt bolni opat se je odpravil na dolgo pot, naravnost na bojišče. Vojski sta si stali nasproti na obeh bregovih reke Mosel. Bernard se je pogajal z generali zdaj na enem, zdaj na drugem bregu. V odmorih med pogajanji je veliko molil. Dosegel je, da je prišlo do sestanka na moselskem otoku, kjer so podpisali mirovno pogodbo, ki je bila zadnje Bernardovo delo. Uresničilo se je, kakor je zapisal v enem od številnih spisov: »Iz molitve prihaja vsa moč. V molku se potopimo v Očetovo naročje in se hkrati z njegovo večno Besedo spet pokažemo. Počivati v Božji brezdanjosti pomeni zdravilo za zmede sveta. Božji mir pomiri vse.«

Kako je mogel sv. Bernard, ki je bil telesno slaboten in bolehen, v svojem življenju napraviti toliko čudovitih del? Sam je pojasnil: »Jaz, ki živim v Kristusu, sem prejel od Gospoda, da zajemam življenje in Duha v globinah svete Besede.«