Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako mistik. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako mistik. Pokaži vse objave

torek, 7. april 2015

Življenje in pomen sv. Bernarda (6) Bernard kot mistik



Kljub silni dejavnosti je Bernard ohranil čudovito zbranost duha. Globoko je doživljal Božjo navzočnost. Le malo njegovih mističnih izkustev je poznanih, ker jih ni razkrival. Že kot otrok je v sanjah na božično noč močno doživel Jezusovo rojstvo, pri katerem je bil kakor navzoč. Ko je bil opat v Clairvauxu [klervóju], je njegov menih videl, kako ga je klečečega pred Križanim ta objel. Znano je, kako ga je nekoč Marijin kip pozdravil: »Pozdravljen, Bernard!« Slikarji so pogosto upodabljali Bernarda, kako ga je Marija napojila z mlekom.
Bernard je ostal menih, pa naj je srečal kogar koli na svojih potih, kralja, cesarja ali papeža. Vedno je iskal Boga in molitev. Kadar je bil sam, je molil, in kadar je bil v množici, je poiskal samoto v sebi in molil. Odlično je znal izkoristiti čas. Čas, ki ga je prebil v premišljevanju, se mu je zdel kratek, vsak kraj mu je bil dober za to vajo. Tudi sredi najbolj razburljivih sestankov se je z lahkoto zbral v sebi, če pri obravnavani zadevi ni bila potrebna njegova pozornost.
V Bernardovi duhovnosti sta imela osrednje mesto Kristus in Devica Marija. Vanju ga je usmerjalo že posebno doživetje v otroških letih. Bernardov življenjepisec in prijatelj Viljem iz Saint-Thierryja [sen tieríja] ga je takole zapisal: »Bernard je rad pripovedoval, kako je kot otrok neke božične noči na domačem gradu za jutranjice prezgodaj vstal. Usedel se je, da bi počakal na molitve. Kmalu je zadremal in sanjal o božiču. Bil je v Betlehemu ob sv. Jožefu in Mariji v trenutku Jezusovega rojstva.«
Bernarda je očaral in popolnoma pritegnil Bog, ki je bil zanj vse. Ljubil ga je z vsem žarom svoje osebnosti in mu zvesto služil. V središču njegove duhovnosti je bil Jezus Kristus, ki je bil zanj osebno doživeti Bog, njegov Odrešenik, njegov največji zaklad, mistični zaročenec njegove duše, prisrčni prijatelj. Zanj je Bernard živel in deloval.
Kot mistik je Bernard zajemal iz svojega globokega notranjega življenja in izkustva. Zelo dobro je poznal Sveto pismo. Pogosto je navajal sv. Pavla, sv. Janeza in Visoko pesem. Od cerkvenih očetov je upošteval zlasti sv. Ambroža, sv. Hieronima in še posebej sv. Avguština. Za mistiko je v velikih potezah napravil načrt, ki so ga poznejši mistiki še izpopolnili. Temelj mističnega doživljanja je ponižnost in ljubezen. Resnico bolje spozna tisti, ki je bolj ponižen. Vrhunec kontemplacije je neposredna zveza duše z Bogom.
Mnoge znamenite osebnosti so se pohvalno izrazile o Bernardu. Mistikinja Hildegarda iz Bingena ga je občudovala: »Orel si, ki gleda v sonce.« Največji krščanski teolog sv. Tomaž Akvinski ga je hvalil kot »Božjega izbranca, zlata usta, ki je z vinom svoje sladkosti opijanil ves svet«. V Dantejevem Raju Bernard spremlja pesnika do najvišje stopnje popolnosti. Zelo pohvalno se je o opatu iz Svetle doline izrazil celo Luter: »Bil je pravi, bogaboječi, pobožni menih. Njemu enakega nisem nikoli slišal ne bral; visoko prekaša vse cerkvene učitelje.« Kalvin ga hvali kot »pobožnega in svetega pisatelja, ki je po njegovih ustih govorila sama Božja modrost«.
Poglejmo, kako v Govorih o Visoki pesmi poveličuje Kristusove rane in časti njegovo Srce: »Kje najdejo slabotni varno in trdno gotovost, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje se počutim v njih, kolikor mogočnejši je on od drugih odreševalcev … Jaz pa z zaupanjem jemljem, kar mi manjka v moji slabosti, iz Gospodovega srca. Prepolno je usmiljenja in ne manjka odprtin, po katerih se to izliva. Prebodli so mu roke in noge ter s sulico odprli njegovo stran in iz teh odprtin smem srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober je Gospod … Žebelj, ki je prodrl vanj, je postal zame ključ, ki odpira, da spoznavam Gospodovo dobroto. Kaj vidim skozi to rano? Žebelj govori, rana kriči, da v Kristusu Bog sam ponuja svetu roko v spravo. Meč je presunil njegovo dušo in sulica je prebodla njegovo srce, da ima odslej vse sočutje z mojimi slabostmi.
Skozi rano v njegovem telesu se je pokazala velika skrivnost ljubezni njegovega srca, razodela se je tajna njegove dobrote, odkrilo se je prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z višave.
Zakaj bi se skozi rane ne smelo pokazati to, kar je v njegovi notranjosti? Kajti kje drugje kot v tvojih ranah bi se moglo jasneje pokazati, da si ti, Gospod, dober, milosrčen in poln usmiljenja. Zakaj večjega sočutja nima nihče drug kot ta, ki zastavi svoje življenje za obsojene na smrt in predane pogubi.«
Bernard se je poslovil s tega sveta sredi molitve in dela 20. avgusta 1153 v svojem samostanu Clairvaux, izčrpan od mnogih nalog, ki jih je opravil, v veliki gorečnosti do Boga. Pustil je nedokončano svoje najpomembnejše delo Gôvori o Visoki pesmi. Za svetnika je bil razglašen 1174, za cerkvenega učitelja pa 1830.