Kljub silni dejavnosti je
Bernard ohranil čudovito zbranost duha. Globoko je doživljal Božjo navzočnost.
Le malo njegovih mističnih izkustev je poznanih, ker jih ni razkrival. Že kot
otrok je v sanjah na božično noč močno doživel Jezusovo rojstvo, pri katerem je
bil kakor navzoč. Ko je bil opat v Clairvauxu [klervóju], je njegov menih
videl, kako ga je klečečega pred Križanim ta objel. Znano je, kako ga je nekoč
Marijin kip pozdravil: »Pozdravljen, Bernard!« Slikarji so pogosto upodabljali
Bernarda, kako ga je Marija napojila z mlekom.
Bernard je ostal menih, pa naj je srečal kogar
koli na svojih potih, kralja, cesarja ali papeža. Vedno je iskal Boga in
molitev. Kadar je bil sam, je molil, in kadar je bil v množici, je poiskal
samoto v sebi in molil. Odlično je znal izkoristiti čas. Čas, ki ga je prebil v
premišljevanju, se mu je zdel kratek, vsak kraj mu je bil dober za to vajo.
Tudi sredi najbolj razburljivih sestankov se je z lahkoto zbral v sebi, če pri
obravnavani zadevi ni bila potrebna njegova pozornost.
V Bernardovi duhovnosti sta imela osrednje mesto
Kristus in Devica Marija. Vanju ga je usmerjalo že posebno doživetje v otroških
letih. Bernardov življenjepisec in prijatelj Viljem iz Saint-Thierryja [sen
tieríja] ga je takole zapisal: »Bernard je rad pripovedoval, kako je kot otrok
neke božične noči na domačem gradu za jutranjice prezgodaj vstal. Usedel se je,
da bi počakal na molitve. Kmalu je zadremal in sanjal o božiču. Bil je v
Betlehemu ob sv. Jožefu in Mariji v trenutku Jezusovega rojstva.«
Bernarda je očaral in popolnoma pritegnil Bog,
ki je bil zanj vse. Ljubil ga je z vsem žarom svoje osebnosti in mu zvesto
služil. V središču njegove duhovnosti je bil Jezus Kristus, ki je bil zanj
osebno doživeti Bog, njegov Odrešenik, njegov največji zaklad, mistični
zaročenec njegove duše, prisrčni prijatelj. Zanj je Bernard živel in deloval.
Kot mistik je Bernard zajemal
iz svojega globokega notranjega življenja in izkustva. Zelo dobro je poznal
Sveto pismo. Pogosto je navajal sv. Pavla, sv. Janeza in Visoko pesem. Od
cerkvenih očetov je upošteval zlasti sv. Ambroža, sv. Hieronima in še posebej
sv. Avguština. Za mistiko je v velikih potezah napravil načrt, ki so ga
poznejši mistiki še izpopolnili. Temelj mističnega doživljanja je ponižnost in
ljubezen. Resnico bolje spozna tisti, ki je bolj ponižen. Vrhunec kontemplacije
je neposredna zveza duše z Bogom.
Mnoge znamenite osebnosti so
se pohvalno izrazile o Bernardu. Mistikinja Hildegarda iz Bingena ga je
občudovala: »Orel si, ki gleda v sonce.« Največji krščanski teolog sv. Tomaž
Akvinski ga je hvalil kot »Božjega izbranca, zlata usta, ki je z vinom svoje
sladkosti opijanil ves svet«. V Dantejevem Raju Bernard spremlja pesnika do
najvišje stopnje popolnosti. Zelo pohvalno se je o opatu iz Svetle doline
izrazil celo Luter: »Bil je pravi, bogaboječi, pobožni menih. Njemu enakega nisem
nikoli slišal ne bral; visoko prekaša vse cerkvene učitelje.« Kalvin ga hvali
kot »pobožnega in svetega pisatelja, ki je po njegovih ustih govorila sama
Božja modrost«.
Poglejmo, kako v Govorih o
Visoki pesmi poveličuje Kristusove rane in časti njegovo Srce: »Kje najdejo
slabotni varno in trdno gotovost, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje
se počutim v njih, kolikor mogočnejši je on od drugih odreševalcev … Jaz pa z
zaupanjem jemljem, kar mi manjka v moji slabosti, iz Gospodovega srca. Prepolno
je usmiljenja in ne manjka odprtin, po katerih se to izliva. Prebodli so mu
roke in noge ter s sulico odprli njegovo stran in iz teh odprtin smem srkati
med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober
je Gospod … Žebelj, ki je prodrl vanj, je postal zame ključ, ki odpira, da
spoznavam Gospodovo dobroto. Kaj vidim skozi to rano? Žebelj govori, rana
kriči, da v Kristusu Bog sam ponuja svetu roko v spravo. Meč je presunil
njegovo dušo in sulica je prebodla njegovo srce, da ima odslej vse sočutje z
mojimi slabostmi.
Skozi rano v njegovem telesu
se je pokazala velika skrivnost ljubezni njegovega srca, razodela se je tajna
njegove dobrote, odkrilo se je prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas
je obiskal Vzhajajoči z višave.
Zakaj bi se skozi rane ne
smelo pokazati to, kar je v njegovi notranjosti? Kajti kje drugje kot v tvojih
ranah bi se moglo jasneje pokazati, da si ti, Gospod, dober, milosrčen in poln
usmiljenja. Zakaj večjega sočutja nima nihče drug kot ta, ki zastavi svoje življenje
za obsojene na smrt in predane pogubi.«
Bernard se je poslovil s tega
sveta sredi molitve in dela 20. avgusta 1153 v svojem samostanu Clairvaux,
izčrpan od mnogih nalog, ki jih je opravil, v veliki gorečnosti do Boga. Pustil
je nedokončano svoje najpomembnejše delo Gôvori o Visoki pesmi. Za svetnika je
bil razglašen 1174, za cerkvenega učitelja pa 1830.
