Šopek Materi Mariji - Pomen prikazovanj Device Marije

»Naša vera potrebuje Marijina prikazovanja,« pravi znani mariolog in teolog Mark Miravalle na Stenverbilski Univerzi v ZDA. Prikazovanja imajo izredno pozitivno duhovno razsežnost. Čeprav ni obvezno verovati v Marijina razodetja, pa je res, da Bog pošlje Jezusovo Mater v določenem zgodovinskem obdobju, da bi osvetlil bolj potrebne vidike evangelija, kot npr. boljša molitev, post, pokora, spreobrnjenje, mir. Zato moramo ta Božji poseg sprejeti s spoštovanjem, hvaležnostjo in češčenjem.

Marijo je treba kot Božjo poslanko in posrednico Božjih milosti sprejeti z odprtim in hvaležnim srcem, zlasti če gre za od Cerkve potrjena resnična posebna razodetja.

Življenje in pomen sv. Bernarda (6) Bernard kot mistik

Kljub silni dejavnosti je Bernard ohranil čudovito zbranost duha. Globoko je doživljal Božjo navzočnost. Le malo njegovih mističnih izkustev je poznanih, ker jih ni razkrival. Že kot otrok je v sanjah na božično noč močno doživel Jezusovo rojstvo, pri katerem je bil kakor navzoč. Ko je bil opat v Clairvauxu [klervóju], je njegov menih videl, kako ga je klečečega pred Križanim ta objel. Znano je, kako ga je nekoč Marijin kip pozdravil: »Pozdravljen, Bernard!« Slikarji so pogosto upodabljali Bernarda, kako ga je Marija napojila z mlekom.

Bernard je ostal menih, pa naj je srečal kogar koli na svojih potih, kralja, cesarja ali papeža. Vedno je iskal Boga in molitev. Kadar je bil sam, je molil, in kadar je bil v množici, je poiskal samoto v sebi in molil. Odlično je znal izkoristiti čas. Čas, ki ga je prebil v premišljevanju, se mu je zdel kratek, vsak kraj mu je bil dober za to vajo. Tudi sredi najbolj razburljivih sestankov se je z lahkoto zbral v sebi, če pri obravnavani zadevi ni bila potrebna njegova pozornost.

V Bernardovi duhovnosti sta imela osrednje mesto Kristus in Devica Marija. Vanju ga je usmerjalo že posebno doživetje v otroških letih. Bernardov življenjepisec in prijatelj Viljem iz Saint-Thierryja [sen tieríja] ga je takole zapisal: »Bernard je rad pripovedoval, kako je kot otrok neke božične noči na domačem gradu za jutranjice prezgodaj vstal. Usedel se je, da bi počakal na molitve. Kmalu je zadremal in sanjal o božiču. Bil je v Betlehemu ob sv. Jožefu in Mariji v trenutku Jezusovega rojstva.«

Bernarda je očaral in popolnoma pritegnil Bog, ki je bil zanj vse. Ljubil ga je z vsem žarom svoje osebnosti in mu zvesto služil. V središču njegove duhovnosti je bil Jezus Kristus, ki je bil zanj osebno doživeti Bog, njegov Odrešenik, njegov največji zaklad, mistični zaročenec njegove duše, prisrčni prijatelj. Zanj je Bernard živel in deloval.

Kot mistik je Bernard zajemal iz svojega globokega notranjega življenja in izkustva. Zelo dobro je poznal Sveto pismo. Pogosto je navajal sv. Pavla, sv. Janeza in Visoko pesem. Od cerkvenih očetov je upošteval zlasti sv. Ambroža, sv. Hieronima in še posebej sv. Avguština. Za mistiko je v velikih potezah napravil načrt, ki so ga poznejši mistiki še izpopolnili. Temelj mističnega doživljanja je ponižnost in ljubezen. Resnico bolje spozna tisti, ki je bolj ponižen. Vrhunec kontemplacije je neposredna zveza duše z Bogom.

Mnoge znamenite osebnosti so se pohvalno izrazile o Bernardu. Mistikinja Hildegarda iz Bingena ga je občudovala: »Orel si, ki gleda v sonce.« Največji krščanski teolog sv. Tomaž Akvinski ga je hvalil kot »Božjega izbranca, zlata usta, ki je z vinom svoje sladkosti opijanil ves svet«. V Dantejevem Raju Bernard spremlja pesnika do najvišje stopnje popolnosti. Zelo pohvalno se je o opatu iz Svetle doline izrazil celo Luter: »Bil je pravi, bogaboječi, pobožni menih. Njemu enakega nisem nikoli slišal ne bral; visoko prekaša vse cerkvene učitelje.« Kalvin ga hvali kot »pobožnega in svetega pisatelja, ki je po njegovih ustih govorila sama Božja modrost«.

Poglejmo, kako v Govorih o Visoki pesmi poveličuje Kristusove rane in časti njegovo Srce: »Kje najdejo slabotni varno in trdno gotovost, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje se počutim v njih, kolikor mogočnejši je on od drugih odreševalcev … Jaz pa z zaupanjem jemljem, kar mi manjka v moji slabosti, iz Gospodovega srca. Prepolno je usmiljenja in ne manjka odprtin, po katerih se to izliva. Prebodli so mu roke in noge ter s sulico odprli njegovo stran in iz teh odprtin smem srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober je Gospod … Žebelj, ki je prodrl vanj, je postal zame ključ, ki odpira, da spoznavam Gospodovo dobroto. Kaj vidim skozi to rano? Žebelj govori, rana kriči, da v Kristusu Bog sam ponuja svetu roko v spravo. Meč je presunil njegovo dušo in sulica je prebodla njegovo srce, da ima odslej vse sočutje z mojimi slabostmi.

Skozi rano v njegovem telesu se je pokazala velika skrivnost ljubezni njegovega srca, razodela se je tajna njegove dobrote, odkrilo se je prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z višave.

Zakaj bi se skozi rane ne smelo pokazati to, kar je v njegovi notranjosti? Kajti kje drugje kot v tvojih ranah bi se moglo jasneje pokazati, da si ti, Gospod, dober, milosrčen in poln usmiljenja. Zakaj večjega sočutja nima nihče drug kot ta, ki zastavi svoje življenje za obsojene na smrt in predane pogubi.«

Bernard se je poslovil s tega sveta sredi molitve in dela 20. avgusta 1153 v svojem samostanu Clairvaux, izčrpan od mnogih nalog, ki jih je opravil, v veliki gorečnosti do Boga. Pustil je nedokončano svoje najpomembnejše delo Gôvori o Visoki pesmi. Za svetnika je bil razglašen 1174, za cerkvenega učitelja pa 1830.

Življenje in pomen sv. Bernarda (1)

Začenjamo uvod v 30-letnico Bernardove družine, ki jo bomo praznovali prihodnje leto v oktobru. Zato je prav, da posebej še njeni člani dobro poznamo svetnika, po katerem nosimo ime. V slovenščini imamo na voljo več življenjepisov. Razmeroma obsežen je objavljen tudi v Letu svetnikov, v 3. zvezku, na straneh 431–447. Tu se bomo naslonili nanj.

Sv. Bernard, ta slavni Marijin vitez, je izšel iz burgundskega visokega plemstva. Rodil se je leta 1090 na gradu Fontaines pri Dijonu v Burgundiji na Francoskem. Njegov oče je bil vitez Teskelin, mati pa Aleta, rojena de Montbard. Bila mu je modra in skrbna vzgojiteljica, a mu je umrla, ko  mu je bilo 16 ali 17 let. Šolal se je v kraju Chatillon. Bil je izredno nadarjen in se mu je obetala velika slava v znanosti ali v viteškem življenju.

Ob smrti matere je začel razmišljati o minljivosti posvetne slave. Sklenil je, da bo odslej služil samo Bogu v Novem samostanu Cîteaux (izg. Sitó). S svojo izredno osebnostjo je za samostansko življenje navdušil kar trideset vitezov, duhovno elito burgundskega plemstva. V tej skupini so bili kar štirje Bernardovi bratje, en stric in več drugih sorodnikov. Samostan Cîteaux, latinsko Cistercium, je ležal v samotnih gozdovih južno od Dijona. Vanj je Bernard vstopil s svojimi tridesetimi tovariši okrog leta 1112. Njegov zgled je privabil še druge. Novi red se je zelo hitro širil in je ob Bernardovi smrti 1153 štel po vsej Evropi že 343 močnih samostanskih postojank. Med njimi je bila tudi Stična, v kateri se je začelo redno meniško življenje 1135.

Novi samostan, tako so mu na začetku rekli, je leta 1098 ustanovil opat Robert iz Molesma skupaj s priorjem Alberikom in Štefanom Hardingom. V tem samostanu so hoteli s skupino enako mislečih redovnikov obnoviti redovno življenje z natančnim izpolnjevanjem Pravila sv. Benedikta. Poudarjali so samoto, uboštvo, molitev in delo. Šest ur na dan so posvetili molitvi, šest ur duhovnemu branju in študiju, šest ur trdemu delu v gozdu in na polju, ostalih šest ur pa spanju na slamnjači.

Bernard je s svojimi tridesetimi tovariši opravil enoletni samostanski noviciat in po njem izpovedal pred opatom Štefanom Hardingom večne zaobljube. Če mu je bilo kdaj posebno težko, se je ob misli na Kristusovo trpljenje spodbujal z besedami: »Bernard, čemu si prišel?«

Bernard je že leta 1115, ko je bil star petindvajset let, postal opat v novoustanovljenem samostanu Clairvaux (izg. Klervó), kar pomeni Svetla dolina. Tu je bilo treba samostan šele zgraditi in s krčenjem gozdov pridobiti rodovitno zemljo. Jedli so ječmenov kruh in proseno kašo, a pogosto tudi tega ni bilo.

Bernard je veliko bral Sveto pismo in cerkvene očete, zlasti sv. Avguština. Veliko je premišljeval v naravi. Zapisal je: »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen, sem si pridobil večinoma v gozdovih in na poljih med premišljevanjem in molitvijo. Tud nisem imel nobenega drugega učitelja kakor hraste in bukve.« O pomenu premišljevanja je svojemu učencu, kije postal papež Evgen III., zapisal: »Kaj je tako koristno za vse kakor premišljevanje? Vsemu našemu življenju daje čast in smer, ob njem dobimo bogato znanje o Božjih kakor človeških stvareh. Premišljevanju moraš posvetiti del samega sebe, svojega srca in časa. Premišljevanje očisti izvir, iz katerega priteka, namreč duha. Vodi mišljenje in uravnava delovanje. Obreže vse, kar je odveč, in prinaša red v naše življenje.«

Življenje v Svetli dolini za časa sv. Bernarda je opat Viljem iz St. Thierryja takole opisal: »Samota, v kateri so se naselili Božji služabniki, je bila obdana s temnim in gostim gozdom, dve sosednji gori pa sta jo tako oklepali, da sta tej samoti dajali skoraj podobo globoke votline. Če si prišel s hriba in stopil v Clairvaux, si čutil povsod Boga in nema dolina je s svojo preprostostjo in nizkimi stavbami oznanjala preprostost in ponižnost njenih prebivalcev. V kraju je mrgolelo ljudi, nihče ni pohajkoval, vsi so delali in opravljali kakšno nalogo. In vendar so čutili sredi dneva tihoto kakor opolnoči. To tihoto so prekinjali samo šum ročnega dela in glasovi Božje službe v koru. Ta skladni molk in gospodujoči red sta delala tako mogočen vtis, da je celo posvetnega obiskovalca obšlo spoštovanje in si ni nihče upal misliti nič takega, kar bi ne bilo vredno tega svetega kraja.«