Življenje in pomen sv. Bernarda (1)

Začenjamo uvod v 30-letnico Bernardove družine, ki jo bomo praznovali prihodnje leto v oktobru. Zato je prav, da posebej še njeni člani dobro poznamo svetnika, po katerem nosimo ime. V slovenščini imamo na voljo več življenjepisov. Razmeroma obsežen je objavljen tudi v Letu svetnikov, v 3. zvezku, na straneh 431–447. Tu se bomo naslonili nanj.

Sv. Bernard, ta slavni Marijin vitez, je izšel iz burgundskega visokega plemstva. Rodil se je leta 1090 na gradu Fontaines pri Dijonu v Burgundiji na Francoskem. Njegov oče je bil vitez Teskelin, mati pa Aleta, rojena de Montbard. Bila mu je modra in skrbna vzgojiteljica, a mu je umrla, ko  mu je bilo 16 ali 17 let. Šolal se je v kraju Chatillon. Bil je izredno nadarjen in se mu je obetala velika slava v znanosti ali v viteškem življenju.

Ob smrti matere je začel razmišljati o minljivosti posvetne slave. Sklenil je, da bo odslej služil samo Bogu v Novem samostanu Cîteaux (izg. Sitó). S svojo izredno osebnostjo je za samostansko življenje navdušil kar trideset vitezov, duhovno elito burgundskega plemstva. V tej skupini so bili kar štirje Bernardovi bratje, en stric in več drugih sorodnikov. Samostan Cîteaux, latinsko Cistercium, je ležal v samotnih gozdovih južno od Dijona. Vanj je Bernard vstopil s svojimi tridesetimi tovariši okrog leta 1112. Njegov zgled je privabil še druge. Novi red se je zelo hitro širil in je ob Bernardovi smrti 1153 štel po vsej Evropi že 343 močnih samostanskih postojank. Med njimi je bila tudi Stična, v kateri se je začelo redno meniško življenje 1135.

Novi samostan, tako so mu na začetku rekli, je leta 1098 ustanovil opat Robert iz Molesma skupaj s priorjem Alberikom in Štefanom Hardingom. V tem samostanu so hoteli s skupino enako mislečih redovnikov obnoviti redovno življenje z natančnim izpolnjevanjem Pravila sv. Benedikta. Poudarjali so samoto, uboštvo, molitev in delo. Šest ur na dan so posvetili molitvi, šest ur duhovnemu branju in študiju, šest ur trdemu delu v gozdu in na polju, ostalih šest ur pa spanju na slamnjači.

Bernard je s svojimi tridesetimi tovariši opravil enoletni samostanski noviciat in po njem izpovedal pred opatom Štefanom Hardingom večne zaobljube. Če mu je bilo kdaj posebno težko, se je ob misli na Kristusovo trpljenje spodbujal z besedami: »Bernard, čemu si prišel?«

Bernard je že leta 1115, ko je bil star petindvajset let, postal opat v novoustanovljenem samostanu Clairvaux (izg. Klervó), kar pomeni Svetla dolina. Tu je bilo treba samostan šele zgraditi in s krčenjem gozdov pridobiti rodovitno zemljo. Jedli so ječmenov kruh in proseno kašo, a pogosto tudi tega ni bilo.

Bernard je veliko bral Sveto pismo in cerkvene očete, zlasti sv. Avguština. Veliko je premišljeval v naravi. Zapisal je: »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen, sem si pridobil večinoma v gozdovih in na poljih med premišljevanjem in molitvijo. Tud nisem imel nobenega drugega učitelja kakor hraste in bukve.« O pomenu premišljevanja je svojemu učencu, kije postal papež Evgen III., zapisal: »Kaj je tako koristno za vse kakor premišljevanje? Vsemu našemu življenju daje čast in smer, ob njem dobimo bogato znanje o Božjih kakor človeških stvareh. Premišljevanju moraš posvetiti del samega sebe, svojega srca in časa. Premišljevanje očisti izvir, iz katerega priteka, namreč duha. Vodi mišljenje in uravnava delovanje. Obreže vse, kar je odveč, in prinaša red v naše življenje.«

Življenje v Svetli dolini za časa sv. Bernarda je opat Viljem iz St. Thierryja takole opisal: »Samota, v kateri so se naselili Božji služabniki, je bila obdana s temnim in gostim gozdom, dve sosednji gori pa sta jo tako oklepali, da sta tej samoti dajali skoraj podobo globoke votline. Če si prišel s hriba in stopil v Clairvaux, si čutil povsod Boga in nema dolina je s svojo preprostostjo in nizkimi stavbami oznanjala preprostost in ponižnost njenih prebivalcev. V kraju je mrgolelo ljudi, nihče ni pohajkoval, vsi so delali in opravljali kakšno nalogo. In vendar so čutili sredi dneva tihoto kakor opolnoči. To tihoto so prekinjali samo šum ročnega dela in glasovi Božje službe v koru. Ta skladni molk in gospodujoči red sta delala tako mogočen vtis, da je celo posvetnega obiskovalca obšlo spoštovanje in si ni nihče upal misliti nič takega, kar bi ne bilo vredno tega svetega kraja.«