Drugi vatikanski koncil,

ugotavlja, "da moramo ateizem prištevati med najresnobnejša dejstva sedanjega časa in je treba o njem kar najskrbneje razpravljati.

Beseda ateizem označuje med seboj zelo različne pojave. Medtem ko nekateri Boga izrečno tajijo, menijo drugi, da človek ne more o njem prav ničesar trditi; zopet drugi pa razpravljajo glede vprašanja o Bogu na tak način, da se to vprašanje zdi nesmiselno. Mnogi nedopustno prestopajo meje pozitivnih znanosti in trdijo, ali da edino takšno naravoslovno gledanje vse razloži, ali pa, nasprotno, ne priznavajo sploh nobene absolutne resnice. Nekateri tako povzdigujejo človeka, da postane vera v Boga kakor izvótljena; kakor se zdi, so bolj nagnjeni k poudarjanju človeka kakor pa k tajitvi Boga. Drugi si Boga tako predstavljajo, da tista predstava, ki jo zavračajo, nikakor ni Bog evangelija. Drugi spet se vprašanj o Bogu sploh ne dotikajo; zdi se kakor da ne čutijo nobenega religioznega nemira in da ne dojamejo, zakaj bi se vendar morali zanimati za religijo. Ateizem se razen tega neredko porodi ali iz silovitega protesta zoper zlo na svetu ali pa iz tega, da ljudje začnejo nedopustno dajati oznake absolutnosti nekaterim človeškim dobrinam, tako da te zavzamejo mesto, ki pripada Bogu. Današnja civilizacija sama more večkrat otežiti dostop do Boga, ne sicer sama po sebi, temveč kolikor je preveč zagledana v zemeljske stvarnosti.

Gotovo niso brez krivde tisti, ki neposlušni ukazom svoje vesti skušajo premišljeno odvračati Boga od svojega srca in se izogibati verskim vprašanjem. Vendar tudi verniki sami mnogokrat nosijo nekaj odgovornosti za to. Kajti ateizem, če ga gledamo v celoti, ni nekaj prvobitnega, marveč izvira iz različnih vzrokov, med katere spada tudi kritična reakcija zoper verstva, in sicer v nekaterih deželah zlasti zoper krščansko verstvo. Zato morejo pri tem nastanku ateizma imeti nemajhen delež verni ljudje, kolikor je treba o njih reči, da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja nauka, ki vzbuja nesporazume, ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo" (CS 19,1-3).

Gre za odločilno vprašanje. Vprašanje, ali Bog jé ali ga ni, to ni kakor vprašanje, ali me bo danes obiskal moj prijatelj ali ne. To ni kakor vprašanje, kaj bom danes jedel za večerjo. Gre za vprašanje, ki bolj kakor katero koli drugo vprašanje posega v središče mojega življenja in to življenje naravnava.

Z vprašanjem o Bogu so povezana osnovna življenjska vprašanja: Od kod sem? Ali ima moje življenje kak smisel, ali pa sem kar tako vržen v življenje? Kakšen odnos naj imam do sočloveka in do stvari okrog sebe ter do različnih dogodkov? Ali je s smrtjo vsega konec?

An