Začenjamo uvod v 30-letnico Bernardove
družine, ki jo bomo praznovali prihodnje leto v oktobru. Zato je prav, da posebej
še njeni člani dobro poznamo svetnika, po katerem nosimo ime. V slovenščini
imamo na voljo več življenjepisov. Razmeroma obsežen je objavljen tudi v Letu
svetnikov, v 3. zvezku, na straneh 431–447. Tu se bomo naslonili nanj.
Sv. Bernard, ta slavni Marijin vitez, je
izšel iz burgundskega visokega plemstva. Rodil se je leta 1090 na gradu
Fontaines pri Dijonu v Burgundiji na Francoskem. Njegov oče je bil vitez
Teskelin, mati pa Aleta, rojena de Montbard. Bila mu je modra in skrbna
vzgojiteljica, a mu je umrla, ko mu je
bilo 16 ali 17 let. Šolal se je v kraju Chatillon. Bil je izredno nadarjen in
se mu je obetala velika slava v znanosti ali v viteškem življenju.
Ob smrti matere je začel razmišljati o
minljivosti posvetne slave. Sklenil je, da bo odslej služil samo Bogu v Novem
samostanu Cîteaux (izg. Sitó). S svojo izredno osebnostjo je za samostansko
življenje navdušil kar trideset vitezov, duhovno elito burgundskega plemstva. V
tej skupini so bili kar štirje Bernardovi bratje, en stric in več drugih
sorodnikov. Samostan Cîteaux, latinsko Cistercium, je ležal v samotnih gozdovih
južno od Dijona. Vanj je Bernard vstopil s svojimi tridesetimi tovariši okrog
leta 1112. Njegov zgled je privabil še druge. Novi red se je zelo hitro širil
in je ob Bernardovi smrti 1153 štel po vsej Evropi že 343 močnih samostanskih
postojank. Med njimi je bila tudi Stična, v kateri se je začelo redno meniško
življenje 1135.
Novi samostan, tako so mu na začetku
rekli, je leta 1098 ustanovil opat Robert iz Molesma skupaj s priorjem
Alberikom in Štefanom Hardingom. V tem samostanu so hoteli s skupino enako
mislečih redovnikov obnoviti redovno življenje z natančnim izpolnjevanjem
Pravila sv. Benedikta. Poudarjali so samoto, uboštvo, molitev in delo. Šest ur
na dan so posvetili molitvi, šest ur duhovnemu branju in študiju, šest ur
trdemu delu v gozdu in na polju, ostalih šest ur pa spanju na slamnjači.
Bernard je s svojimi tridesetimi
tovariši opravil enoletni samostanski noviciat in po njem izpovedal pred opatom
Štefanom Hardingom večne zaobljube. Če mu je bilo kdaj posebno težko, se je ob
misli na Kristusovo trpljenje spodbujal z besedami: »Bernard, čemu si prišel?«
Bernard je že leta 1115, ko je bil star
petindvajset let, postal opat v novoustanovljenem samostanu Clairvaux (izg.
Klervó), kar pomeni Svetla dolina. Tu je bilo treba samostan šele zgraditi in s
krčenjem gozdov pridobiti rodovitno zemljo. Jedli so ječmenov kruh in proseno
kašo, a pogosto tudi tega ni bilo.
Bernard je veliko bral Sveto pismo in
cerkvene očete, zlasti sv. Avguština. Veliko je premišljeval v naravi. Zapisal
je: »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje
v njegov večkrat tako skriti pomen, sem si pridobil večinoma v gozdovih in na
poljih med premišljevanjem in molitvijo. Tud nisem imel nobenega drugega
učitelja kakor hraste in bukve.« O pomenu premišljevanja je svojemu učencu,
kije postal papež Evgen III., zapisal: »Kaj je tako koristno za vse kakor
premišljevanje? Vsemu našemu življenju daje čast in smer, ob njem dobimo bogato
znanje o Božjih kakor človeških stvareh. Premišljevanju moraš posvetiti del
samega sebe, svojega srca in časa. Premišljevanje očisti izvir, iz katerega
priteka, namreč duha. Vodi mišljenje in uravnava delovanje. Obreže vse, kar je
odveč, in prinaša red v naše življenje.«
Življenje v Svetli dolini za časa sv.
Bernarda je opat Viljem iz St. Thierryja takole opisal: »Samota, v kateri so se
naselili Božji služabniki, je bila obdana s temnim in gostim gozdom, dve
sosednji gori pa sta jo tako oklepali, da sta tej samoti dajali skoraj podobo
globoke votline. Če si prišel s hriba in stopil v Clairvaux, si čutil povsod
Boga in nema dolina je s svojo preprostostjo in nizkimi stavbami oznanjala
preprostost in ponižnost njenih prebivalcev. V kraju je mrgolelo ljudi, nihče
ni pohajkoval, vsi so delali in opravljali kakšno nalogo. In vendar so čutili
sredi dneva tihoto kakor opolnoči. To tihoto so prekinjali samo šum ročnega
dela in glasovi Božje službe v koru. Ta skladni molk in gospodujoči red sta
delala tako mogočen vtis, da je celo posvetnega obiskovalca obšlo spoštovanje
in si ni nihče upal misliti nič takega, kar bi ne bilo vredno tega svetega
kraja.«
