Nobenemu
svetniku ni prihranjen križ. Tudi Bernardu ni bil. Saj ne more biti drugače,
odkar nas je Gospod Jezus odrešil s križem in nas povabil: »Če hoče kdo iti za
menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk
9,23).
Bernard je kot
opat na čelu dvanajstih menihov leta 1115 odšel ustanavljat nov samostan tako
rekoč iz nič. Vsega jim je manjkalo. Niso imeli ne hrane ne stanovanja ne
poljskega orodja. Vse to so hodili prosit kmete v sosednjih vaseh. Včasih se je
zgodilo, da so za hrano imeli le želod. Delo s krčenjem gozdov, na polju, pri
živini in pri gradnji novega samostana je bilo težko. Bernard je trpel in
potrpežljivo vztrajal. Od slabosti je pogosto bruhal in je bil večkrat
priklenjen na posteljo.
Najprej so
menihi stanovali v bornih lesenih kočah. Ko je bil samostan zgrajen, si je
Bernard izbral najmanjšo in silno skromno celico pod stopniščem. V celici, ki
je imela zelo malo svetlobe, je mogel sedeti ali stati samo sklonjen. V postu
je pretiraval in se še drugače zatajeval. Zato je kmalu telesno tako opešal, da
so drugi opati sklenili, naj se leto dni zdravi. Zato so ga odvezali od vseh
njegovih dolžnosti. Tudi bolezen je izrabil za pisanje in napisal najdaljši in
samostojen spis o Mariji »Hvalnice Devici Mariji«.
Posebno trpljenje
je opatu iz Clairvauxa [izg. Klervója] povzročal popoln poraz druge križarske
vojne 1146. Povod zanjo sta dala nov prodor islama in zavzetje Edese 1144.
Napredovanje Saracenov in padec Edese je pomenil nevarnost za krščansko Evropo.
Zato je papež Evgen III. pozval francoskega kralja Ludvika VII. na križarsko
vojno proti Saracenom. Bernarda je povabil, naj navduši čim več mož, da odidejo
v boj. Ta je z velikim uspehom pozival na sveto vojno. Njegovo oznanjevanje so
spremljali številni čudeži. Pridigal je po Franciji in Nemčiji ter delil
križarske križe velikim množicam. Nato je v pismih pozival Anglijo, Dansko,
Bavarsko, Češko, Slovaško, Poljsko, Španijo in Italijo, naj pošljejo svoje
čete. Tako je zbral vso zahodno Evropo. Tudi grški kralj Manuel se je
pridružil. Velikanska vojska je prodirala ob Donavi proti Palestini.
Vendar so
križarji doživljali same poraze. Mnogi so v boju padli, številni so pomrli
zaradi bolezni. V vojski ni bilo reda ne enotnega vodstva. Mnogi niso bili
izurjeni vojaki, veliko jih je na vojaški podvig gledalo kot na pustolovščino.
Bernarda je
nesrečni konec silno bolel. Zmerjali so ga kot povzročitelja nesreče. Doživljal
je najhujše čase. Nekaj časa se je pogreznil v molk. Spoznal je, da so bili
človeški grehi krivi velikega poraza. Papežu Evgenu III. je po enem letu pisal:
»Ali sem pri tem delu ravnal lahkomiselno ali predrzno? Ne, s popolnim
zaupanjem sem poslušal tvoj ukaz, ali še bolje, Božje ukaze. V stiski človek ne
ve več, kar je vedel v sreči. Mojzes je obljubil Hebrejcem, da jih bo popeljal
v deželo Kanaan. Šli so za njim in vendar niso videli obljubljene dežele. Ali
je to zdaj predrznost njihovega voditelja, če so bili ogoljufani v pričakovanju?
Mojzes je delal vse na Božji ukaz in Gospod je potrjeval s čudeži delo svojega
poslanca. Toda zaradi svojih grehov so pomrli v puščavi. In križarji? Vprašajte
njih same! Kako bi mogli priti na cilj, ko so se neprestano ozirali nazaj! …
Potemtakem ni čudno, če so morali križarji za svojo sprijenost in hudobijo
pretrpeti enako kazen. V obeh primerih je Božja obljuba nedotaknjena; kajti
Božja obljuba ne odpravi pravičnosti … Malo me skrbi to, če me sodijo tisti, ki
imajo dobro za zlo in zlo za dobro … Ljubše mi je, da ljudje godrnjajo nad mano
kakor nad Bogom. Rad prenašam obrekovanje in zasramovanje, če je naperjeno samo
proti meni in ne proti Bogu.«
Bernardu je
poseganje v tedanje cerkvene in politične razmere povzročalo hudo trpljenje.
Kot mlad fant se je odločil za samostansko življenje, da bi v njem v
odmaknjenosti od hrupnega sveta služil samo Bogu. Cerkveni in svetni ljudje pa
so se vedno znova obračali nanj. Kartuzijanom je pisal: »Imejte usmiljenje z
menoj, ko ste tako srečni, da v neranljivem zavetju, daleč od hrupa svetnega
življenja, služite Bogu. Kako nesrečen sem jaz, zmeraj obsojen, da opravljam
posvetne posle! Sam sebi se zdim kakor ptiček brez perja, ki je skoraj vedno
zunaj gnezda izpostavljen viharjem in nevihtam.«
Pretresljiva je
njegova tožba: »Moje življenje je nekaj pošastnega. Moja vest je zmeraj
nemirna. Samemu sebi se zdim kakor himera: nisem ne duhovnik ne laik. Nosim
meniško obleko, ne živim pa kakor menih.«
Iz Italije je »v
solzah« pisal svojim sobratom v Clairvaux: »Zelo trpim zaradi ločitve od vas in
bom potolažen šele, ko bom spet med vami.« Papežu Evgenu III. je potožil svoje
bolečine: »Ah, ljudje govore, da sem jaz papež in ne ti. Od vseh strani me
nadlegujejo in nalagajo opravke, da se ne vidim iz dela. Moje zdravje je pa
vsak dan slabše in moči mi čedalje bolj pešajo … Zlomljen sem. Imam tehten
razlog, da ne bi več hodil po svetu, kot sem bil vajen. Teh malo dni, ki so mi
še namenjeni v življenju, hočem prebiti v molku, zbranosti in pripravljenosti
na svoj konec … Moje življenje odteka po kapljicah.«
Malo pred smrtjo
je moral opat Bernard zopet oditi iz ljubljenega Clairvauxa, da je posegel v
bojni hrup sveta. Med mestom Metz in lotarinškimi plemiči se je vnela krvava
vojna. Trierski nadškof Hillin se je napotil v Clairvaux in naprosil Bernarda,
da bi spravil sprte strani. Na smrt bolni opat se je odpravil na dolgo pot,
naravnost na bojišče. Vojski sta si stali nasproti na obeh bregovih reke Mosel.
Bernard se je pogajal z generali zdaj na enem, zdaj na drugem bregu. V odmorih
med pogajanji je veliko molil. Dosegel je, da je prišlo do sestanka na
moselskem otoku, kjer so podpisali mirovno pogodbo, ki je bila zadnje
Bernardovo delo. Uresničilo se je, kakor je zapisal v enem od številnih spisov:
»Iz molitve prihaja vsa moč. V molku se potopimo v Očetovo naročje in se hkrati
z njegovo večno Besedo spet pokažemo. Počivati v Božji brezdanjosti pomeni
zdravilo za zmede sveta. Božji mir pomiri vse.«
Kako je mogel
sv. Bernard, ki je bil telesno slaboten in bolehen, v svojem življenju
napraviti toliko čudovitih del? Sam je pojasnil: »Jaz, ki živim v Kristusu, sem
prejel od Gospoda, da zajemam življenje in Duha v globinah svete Besede.«
