Izvedene so bile temeljite znanstvene analize,
ne da bi sodelujoči vedeli za izvor tkiva in krvi. Glede na to, da hostija v
vodi več let ni razpadla, je msgr. Bergoglio, ki je medtem postal nadškof
Buenos Airesa, naročil znanstvene analize. Tisti, ki so jih izvajali, niso
vedeli za izvor snovi, ki so jo raziskovali. Analiza je bila najprej izvedena v
laboratoriju v Buenos Airesu, kjer so ugotovili, da imata kri in tkivo z belimi
in rdečimi krvničkami značilnosti živega človeka z utripajočimi celicami kot da
bi bile v srcu.
Leta 1999 so se obrnili na doktorja Ricarda
Castañóna Gómeza, znanega bolivijskega nevropsihofiziologa, da izvede dodatne
teste na obeh 'primerih', iz leta 1992 in 1996. Dne 6. oktobra 1999 je dr.
Ricardo Castañón [Rikárdo Kastanjón] ob navzočnosti nadškofovih predstavnikov
odvzel vzorec krvavečega mesa od spremenjene hostije iz leta 1992 in 1996 in ju
poslal, kakor sam pripoveduje, v genetični laboratorij Forence Analitycal v San
Francisco v Združene države. Dne 28. januarja 2000 so objavili, da so v poslani
snovi našli človeški DNK. Potrdili so, da gre za človeško kri z genetskim
kodom. Vzorca sta bila poslana tudi Johnu Walkerju na univerzo Sydney v
Avstraliji. Ta je ugotovil, da gre za mišične celice in bele krvničke, obojne
nepokvarjene. Raziskava je pokazala, da sta bili tkivi vneti in da je oseba,
kateri sta pripadali, pretrpela traumo. Leta 2003 je prof. Walker obvestil Castañóna,
da poslana vzorca »moreta ustrezati« vnetemu srčnemu tkivu.
Da bi zadevo bolj natančno raziskali, so
poslali vzorce enemu največjih strokovnjakov za srčne bolezni in sodnemu
izvedencu dr. Fredericu Zugibu v Združenih državah na Kolumbijski univerzi v
New Yorku. Njegovo poročilo je nastalo 26. marca 2005:
»Analizirana snov je delček srčne mišice iz
stene levega srčnega prekata, blizu srčnih zaklopk. Ta mišica je odgovorna za
krčenje srca. Naj spomnim, da levi srčni prekat poganja kri v vse dele telesa.
Srčna mišica, ki smo jo analizirali, je v vnetnem stanju in vsebuje veliko
število belih krvničk. To dokazuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega
tkiva srce živo. Prepričan sem, da je bilo srce živo, kajti bele krvničke zunaj
živega organizma umrejo, ker potrebujejo živ organizem, ki jih vzdržuje pri
življenju. Njihova navzočnost torej potrjuje, da je bilo v trenutku odvzema
vzorčnega tkiva srce živo. Vrh tega so bele krvničke prodrle v tkivo, kar kaže
na to, da je bilo srce pod močnim stresom, kot da je njegov lastnik utrpel
silne udarce po prsih.«
Nihče od raziskovalcev ni vedel, da vzorca
pripadata spremenjenima hostijama.
Dva Avstralca, novinar Mike Willesee in
odvetnik Ron Tesoriero, sta bila priči te analize. Novinar Mike Willesee spada
med najbolj znane novinarje v Avstraliji. Pozneje je postal katoličan. Ker sta
poznala izvor vzorčnega tkiva, sta bila osupla nad izjavo dr. Zugiba. Mike
Willesee je vprašal znanstvenika, koliko časa bi ostale bele krvničke žive, če
bi del človeškega tkiva hranili v vodi. Dr. Zugiba je izjavil, da bi prenehale
obstajati v nekaj minutah. Tedaj je novinar razodel zdravniku, da so gmoto, iz
katere je bil odvzet vzorec, od leta 1996 dalje hranili mesec dni v navadni in
potem tri leta v destilirani vodi in šele potem so leta 1999 odvzeli vzorec za
analizo. Dr. Zugiba je, zelo presenečen nad temi dejstvi, izjavil, da tega ne
more pojasniti nobena znanstvena razlaga.
Še bolj presenečen je bil, ko je od zdravnika
Castañona izvedel, da je analizirani vzorec delček posvečene bele nekvašene
hostije, ki se je na skrivnosten način spremenila v krvaveče človeško meso.
Osupel nad to informacijo je dr. Zugiba odgovoril: »Kako in zakaj se posvečena
hostija lahko spremeni in postane živo človeško bitje, ostane za znanost
nepojasnjena skrivnost, ki je povsem onkraj moje pristojnosti.«
Od leta 1996 do 2005 je minilo devet let, v
vzorcu pa so se celice še vedno gibale. Bele krvničke v mrtvem mesu razpadejo v
15 minutah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar