Pri celotnem procesu za beatifikacijo je eno od
pomembnih prizadevanj kar najbolj natančno in objektivno spoznati življenje
božjega služabnika. Ob poglabljanju v arhivsko gradivo je pri prof. Strletu
bilo že do sedaj mogoče zbrati presenetljivo veliko zelo točnih datumov, včasih
prav do ure natančno.
Čisto kratko se zaustavimo pri nekaterih
pomembnejših dogodkih v njegovem življenju. Prof. Strle se je rodil na god sv.
Neže, 21. 1. 1915. Po svetu je divjala prva svetovna vojna. Strle je očeta
izgubil zgodaj. Komaj šest let je imel. Zelo pomembno je bilo deseto leto
njegovega življenja. Tedaj je na poseben način doživel božjo bližino in ta
dogodek je zaznamoval vse njegovo življenje. Sam ga je pojmoval kot izreden dar
božje dobrote in usmiljenja. Malo pred njegovim desetim letom pa je prišel v
župnijo mlad župnik Janez Pucelj, ki je imel velik vpliv na Strletovo duhovno
življenje. V mladem fantu je spoznal tudi veliko nadarjenost in duhovni poklic.
Ker je imel Strle pri vpisu v škofijsko gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani že
več kot 14 let, je moral napraviti po enem letu privatni izpit čez dve leti
gimnazije in pripravil ga je ravno domači župnik Janez Pucelj. Brez njega ne bi
bilo nič z gimnazijo.
Po letu in pol obiskovanja gimnazije mu je
umrla še mama (8. 1. 1932). Tedaj si je zavestno izbral drugo mater – Marijo,
kakor je kasneje sam zapisal. Po končani gimnaziji, ki jo je opravil z odliko,
je leta 1936 vstopil v semenišče in bil 29. junija 1941 (na začetku druge
svetovne vojne) posvečen za duhovnika. Še pred posvečenjem so ga predstojniki
določili za študijskega prefekta v Marijanišču, kjer je bil zadolžen za bodoče
učiteljiščnike. Po posvečenju je eno leto bival v semenišču, nato pa je bil
ponovno v Marijanišču, tokrat odgovoren za gimnazijce. Tako rekoč čez noč so ga
jeseni 1944 poslali v Novo mesto, kjer je prevzel verouk v vseh razredih
novomeške gimnazije.
Po vojni je bil trikrat zaprt: Najdaljši je bil
drugi zapor. Trajal je točno pet let (1947-1952). Od leta 1952 do začetka leta
1959 je deloval v župniji Planina pri Rakeku, kjer se je ves posvetil dušnemu
pastirstvu, vmes pa pridno študiral in pisal, tako da je na izrecno željo škofa
Vovka postal profesor na teološki fakulteti, kjer je začel predavati v letnem
semestru leta 1957. Leta 1959 se je preselil v Ljubljano in se z vsem srcem
posvetil delu na teološki fakulteti, vmes pa je bil od 1963 do konca leta 1965
še neuradni urednik Družine. Ob koncu tedna je do leta 1965 hodil pomagat na
različne župnije, od tedaj naprej pa vse do svoje smrti maševat in spovedovat v
uršulinsko cerkev, ki je leta 1966 postala župnijska cerkev. Še dan pred smrtjo
je v tej cerkvi maševal in spovedoval. Svoje zemeljsko življenje je zaključil
20. oktobra 2003.
p. Andrej Pirš FSO
