Odrešenje, ki naj bi v svetem letu bolj zares
prepojilo našo zavest in življenje, je – kakor pravi papeževa listina -
˝največje povišanje človeka˝. Saj vsakomur, ki ga sprejme, prinaša ˝osvoboditev
od zasužnjenosti grehu in hkrati deležnost pri življenju Boga samega.˝ Torej dvoje:
osvoboditev od greha in obdaritev z neskončnim bogastvom Božjega življenja!
Oboje je med seboj neločljivo. Za zdaj se ustavimo ob prvem: osvoboditev od
suženjstva, v kakršno človeka spravlja greh.
Popolna podaritev Kristusu po Mariji je – pravi
sv. Ludvik Montfortski – najbolj zanesljivo sredstvo za ohranitev tiste svobode
Božjega otroka, ki jo – hkrati z bogastvom posvečujoče milosti – prejmemo pri
krstu. ˝Skoraj vsi kristjani se izneverijo zvestobi, ki so jo obljubili Jezusu
Kristusu pri krstu,˝ ugotavlja sv. Ludvik z globoko žalostjo (Pp 127). ˝Greh
našega prvega očeta nas je skoraj v vsem skazil in popačil … Osebni grehi, ki
smo jih storili mi sami, naj bodo to smrtni ali mali, četudi so nam bili
odpuščeni, so še povečali našo poželjivost, našo slabost, nestanovitnost in
pokvarjenost ter pustili zle posledice naši duši˝ (79).
Notranji človekovi slabosti se pridružujejo še
močni vplivi od zunaj, iz sveta, ki se predaja grehu in celo razglaša
odtujenost Bogu za osvoboditev. Tako se tudi ˝duše vernih ljudi zaradi tega
omadežujejo, če ne z blatom, pa vsaj z prahom. Pravi čudež je, če kdo ostane
trden in ga ne odnese siloviti hudournik sredi viharnega morja, ne da bi utonil
ali da ga ne bi ugrabili morski roparji, sredi okuženega zraka, ne da bi mu
škodovalo.˝
˝Samo Devica, edina verna, ki ji peklenska kača
nikoli ni mogla škodovati, doseže ta čudež stanovitnosti za one, ki ji vdano
služijo˝ (89). Ona je namreč tista ˝zvesta Devica, ki je s svojo zvestobo Bogu
popravila, kar je nezvesta Eva s svojo nezvestobo zapravila. S svojo zvestobo
doseže tudi zvestobo do Boga in stanovitnost tistim, ki se ji izroče.
Marija je trdno sidro, ki drži duše in jih
varuje, da ne doživijo brodoloma v razburkanem morju sveta, kjer propade toliko
oseb, ker se niso privezale na trdno sidro … Najmočneje so se je oklepali
svetniki, ki so se rešili, in so nanjo priklepali še druge, da bi jih obdržali
v kreposti. Srečni so zato in tisočkrat presrečni kristjani, ki se zdaj zvesto
in z vso dušo oklepajo Marije kakor trdnega sidra. Zagoni viharjev tega sveta
jih ne bodo potopili niti jim iztrgali njihovih nebeških zakladov.
Blagor jim, ki vstopijo v Marijo kakor v
Noetovo ladjo. Vodovje vesoljnega potopa greha, ki pogoltne toliko ljudi, jim
ne bo škodovalo, kajti tisti, ki v MENI DELAJO za svoje zveličanje, NE GREŠE,
govori Marija z Modrostjo. Blagor nezvestim otrokom nesrečne Eve, ki se
oklenejo Matere in vedno zveste Device … Marija s preobiljem svojih milosti
varuje svoje otroke, da ne bi nazadovali v krepostnem življenju ali padli na
svoji življenjski poti ter zapravili milosti, ki jim jo je zaslužil Božji Sin˝
(175).
˝Ubogi Marijini otroci, vaša slabost je
skrajna, vaša nestanovitnost je velika in vaše duhovno dno je prizadeto.
Priznam, da izhajate iz iste pokvarjene gmote kot vsi Adamovi in Evini otroci.
Vendar zaradi tega ne izgubite poguma, marveč potolažite se in se razveselite!
Zaupal vam bom skrivnost, ki je nepoznana
skoraj vsem kristjanom, celo najbolj pobožnim: Ne puščajte svojega zlata in
srebra v svojih skrinjah, v katere je hudobni duh že vdrl in vas okradel. Tudi
sicer so premajhne, preslabotne in prestare za tako velik in tako dragocen
zaklad. Ne vlivajte čiste studenčnice v svoje posode, ki so od greha pokvarjene
in zastrupljene. Ne dajajte svojega izbranega vina v stare sode, ki so bili
prej napolnjeni s sprijenim vinom, saj bi se od tega pokvarilo ali pa bi bilo v
nevarnosti, da izteče.
Ne zaupajte zaklada svoje ljubezni, srebra
svoje čistosti, vode svojih nebeških milosti, vina svojih zasluženj in kreposti
raztrgani vreči, stari in razbiti skrinji, umazani in pokvarjeni posodi,
kakršni ste. Okradli bi vas tatovi, to je hudobni duhovi, ki noč in dan preže
na ugoden trenutek. Tudi bi sicer s skvarjenim duhom svojega samoljubja, z
zaupanjem vase in s svojo samovoljo spridili vse, kar vam je Bog dal najbolj čistega.
Stresite, izlijte v Marijino naročje in v
Marijino Srce vse svoje zaklade, vse svoje milosti in kreposti … O kako srečen
je človek, ki je vse dal Mariji, ki se ves zaupa Mariji ter se v vsem in za vse
izgubi v njej! Ves je Marijin in Marija je vsa njegova. Pogumno lahko vzklikne
z Jezusom: Vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje ˝ (176 ss).
Ta misel sv. Ludvika je navdihovala poljske
škofe, ko so leta 1977 pod vodstvom kardinala Wyszynskega sklenili, da se bo
celotna Cerkev na poljskem šest let pripravljala na obhajanje 600-letnice
milostne podobe Matere Božje v Čenstohovi (to je bilo leta 1983). ˝Sklenili smo
Poljsko povsem posvetiti Mariji, Božji Materi, da bi ona skrbela za našo
svobodo in bi nas nihče ne mogel ločiti od Boga in Odrešenikove Matere!
Položili smo Poljsko v Marijine roke v zaupanju, da nas bo Božja Mati varovala
pred sužnostjo greha, sovraštva in nezvestobe do krščanske nravne postave, pa
tudi nevarnosti, da bi izgubili našo svetno svobodo!˝ Tako so napisali v
pastirskem pismu, ki je nosilo naslov: ˝Poljska v Marijinih rokah˝. – Kako
pomembno je, da se tudi vsakdo izmed nas vsak dan znova povsem daruje Mariji,
da ga bo varovala pred sužnostjo greha!
Anton Strle
