POPOLNA PODARITEV (5) Popolna podaritev in svoboda ob zasužnjenosti grehu

Odrešenje, ki naj bi v svetem letu bolj zares prepojilo našo zavest in življenje, je – kakor pravi papeževa listina - ˝največje povišanje človeka˝. Saj vsakomur, ki ga sprejme, prinaša ˝osvoboditev od zasužnjenosti grehu in hkrati deležnost pri življenju Boga samega.˝ Torej dvoje: osvoboditev od greha in obdaritev z neskončnim bogastvom Božjega življenja! Oboje je med seboj neločljivo. Za zdaj se ustavimo ob prvem: osvoboditev od suženjstva, v kakršno človeka spravlja greh.

Popolna podaritev Kristusu po Mariji je – pravi sv. Ludvik Montfortski – najbolj zanesljivo sredstvo za ohranitev tiste svobode Božjega otroka, ki jo – hkrati z bogastvom posvečujoče milosti – prejmemo pri krstu. ˝Skoraj vsi kristjani se izneverijo zvestobi, ki so jo obljubili Jezusu Kristusu pri krstu,˝ ugotavlja sv. Ludvik z globoko žalostjo (Pp 127). ˝Greh našega prvega očeta nas je skoraj v vsem skazil in popačil … Osebni grehi, ki smo jih storili mi sami, naj bodo to smrtni ali mali, četudi so nam bili odpuščeni, so še povečali našo poželjivost, našo slabost, nestanovitnost in pokvarjenost ter pustili zle posledice naši duši˝ (79).

Notranji človekovi slabosti se pridružujejo še močni vplivi od zunaj, iz sveta, ki se predaja grehu in celo razglaša odtujenost Bogu za osvoboditev. Tako se tudi ˝duše vernih ljudi zaradi tega omadežujejo, če ne z blatom, pa vsaj z prahom. Pravi čudež je, če kdo ostane trden in ga ne odnese siloviti hudournik sredi viharnega morja, ne da bi utonil ali da ga ne bi ugrabili morski roparji, sredi okuženega zraka, ne da bi mu škodovalo.˝

˝Samo Devica, edina verna, ki ji peklenska kača nikoli ni mogla škodovati, doseže ta čudež stanovitnosti za one, ki ji vdano služijo˝ (89). Ona je namreč tista ˝zvesta Devica, ki je s svojo zvestobo Bogu popravila, kar je nezvesta Eva s svojo nezvestobo zapravila. S svojo zvestobo doseže tudi zvestobo do Boga in stanovitnost tistim, ki se ji izroče.

Marija je trdno sidro, ki drži duše in jih varuje, da ne doživijo brodoloma v razburkanem morju sveta, kjer propade toliko oseb, ker se niso privezale na trdno sidro … Najmočneje so se je oklepali svetniki, ki so se rešili, in so nanjo priklepali še druge, da bi jih obdržali v kreposti. Srečni so zato in tisočkrat presrečni kristjani, ki se zdaj zvesto in z vso dušo oklepajo Marije kakor trdnega sidra. Zagoni viharjev tega sveta jih ne bodo potopili niti jim iztrgali njihovih nebeških zakladov.

Blagor jim, ki vstopijo v Marijo kakor v Noetovo ladjo. Vodovje vesoljnega potopa greha, ki pogoltne toliko ljudi, jim ne bo škodovalo, kajti tisti, ki v MENI DELAJO za svoje zveličanje, NE GREŠE, govori Marija z Modrostjo. Blagor nezvestim otrokom nesrečne Eve, ki se oklenejo Matere in vedno zveste Device … Marija s preobiljem svojih milosti varuje svoje otroke, da ne bi nazadovali v krepostnem življenju ali padli na svoji življenjski poti ter zapravili milosti, ki jim jo je zaslužil Božji Sin˝ (175).

˝Ubogi Marijini otroci, vaša slabost je skrajna, vaša nestanovitnost je velika in vaše duhovno dno je prizadeto. Priznam, da izhajate iz iste pokvarjene gmote kot vsi Adamovi in Evini otroci. Vendar zaradi tega ne izgubite poguma, marveč potolažite se in se razveselite!

Zaupal vam bom skrivnost, ki je nepoznana skoraj vsem kristjanom, celo najbolj pobožnim: Ne puščajte svojega zlata in srebra v svojih skrinjah, v katere je hudobni duh že vdrl in vas okradel. Tudi sicer so premajhne, preslabotne in prestare za tako velik in tako dragocen zaklad. Ne vlivajte čiste studenčnice v svoje posode, ki so od greha pokvarjene in zastrupljene. Ne dajajte svojega izbranega vina v stare sode, ki so bili prej napolnjeni s sprijenim vinom, saj bi se od tega pokvarilo ali pa bi bilo v nevarnosti, da izteče.

Ne zaupajte zaklada svoje ljubezni, srebra svoje čistosti, vode svojih nebeških milosti, vina svojih zasluženj in kreposti raztrgani vreči, stari in razbiti skrinji, umazani in pokvarjeni posodi, kakršni ste. Okradli bi vas tatovi, to je hudobni duhovi, ki noč in dan preže na ugoden trenutek. Tudi bi sicer s skvarjenim duhom svojega samoljubja, z zaupanjem vase in s svojo samovoljo spridili vse, kar vam je Bog dal najbolj čistega.

Stresite, izlijte v Marijino naročje in v Marijino Srce vse svoje zaklade, vse svoje milosti in kreposti … O kako srečen je človek, ki je vse dal Mariji, ki se ves zaupa Mariji ter se v vsem in za vse izgubi v njej! Ves je Marijin in Marija je vsa njegova. Pogumno lahko vzklikne z Jezusom: Vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje ˝ (176 ss).

Ta misel sv. Ludvika je navdihovala poljske škofe, ko so leta 1977 pod vodstvom kardinala Wyszynskega sklenili, da se bo celotna Cerkev na poljskem šest let pripravljala na obhajanje 600-letnice milostne podobe Matere Božje v Čenstohovi (to je bilo leta 1983). ˝Sklenili smo Poljsko povsem posvetiti Mariji, Božji Materi, da bi ona skrbela za našo svobodo in bi nas nihče ne mogel ločiti od Boga in Odrešenikove Matere! Položili smo Poljsko v Marijine roke v zaupanju, da nas bo Božja Mati varovala pred sužnostjo greha, sovraštva in nezvestobe do krščanske nravne postave, pa tudi nevarnosti, da bi izgubili našo svetno svobodo!˝ Tako so napisali v pastirskem pismu, ki je nosilo naslov: ˝Poljska v Marijinih rokah˝. – Kako pomembno je, da se tudi vsakdo izmed nas vsak dan znova povsem daruje Mariji, da ga bo varovala pred sužnostjo greha!

Anton Strle

Razstava ob 100. obletnici izida NOVIN Slovenske krajine

V četrtek, 5. junija 2014, smo v Muzeju krščanstva na Slovenskem slovesno odprli jubilejno razstavo NOVINE Slovenske krajine, ki jo je leta 2013 pripravila Pastoralna služba Škofije Murska Sobota ob 100. obletnici izida Novin. O pomenu tega tednika za ohranjanje nacionalne in kulturne identitete med Slovenci v Prekmurju in o sami jubilejni razstavi sta spregovorila dr. Stanislav Zver in Lojze Kozar ml., slovesno pa jo je odprl msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof. Med Prekmurske ravnice sta nas s prekmurskima ljudskima skladbama popeljala skladatelj Roman Sarjaš in violinistka Maša Golob.

Bogata zgodovina izhajanja tega pomembnega časopisa je bila predstavljena na 12 panojih, v vitrinah pa so bili na ogled tudi posamezni originalni izvodi Novin. Novine so začele izhajati decembra 1913 kot tednik, sprva s specifičnimi podnaslovi (družabni, zabavni, poučni list), pozneje kot glasilo Slovenske krajine (Prekmurja).

»Slovenci v Prekmurju smo dobili svoj tednik res komaj še v zadnjem trenutku, da so nas osvestile, nam pokazale smer v skupnost z ostalimi Slovenci, saj je vojna bila že na pragu in z njo velike spremembe v mednarodnem življenju.« (Lojze Kozar, st.)

Glede na državno pripadnost Prekmurja se zgodovina izhajanja Novin deli na tri obdobja. Prvo obdobje je obdobje od ustanovitve Novin leta 1913, ko Prekmurci dobijo prvo kulturno-politično glasilo, ki vztrajno budi njihovo narodno zavest, do konca prve svetovne vojne. Takoj po prvi svetovni vojni je nastopil vmesni čas, ko se je odločalo, kam se bo Prekmurje priključilo: k Madžarski ali k bodoči Jugoslaviji. Tretje obdobje nastopi avgusta 1919, ko je Prekmurje pripadlo Jugoslaviji, a je prišlo do velikih razočaranj, tako na posvetni kot cerkveni ravni.

Kot je še zapisal mag. Franc Kuzmič, upokojeni muzejski svetovalec Pomurskega muzeja Murska Sobota, so Novine sicer skrbele za versko vzgojo, a so pretežno širile ljudem obzorje glede splošnega spoznavanja sveta in dogajanj v njem, prinašale novice v domačem kraju, nakazovale nova pota v gospodarstvu, učile pametnega kmetovanja, trgovanja in obrti. Med prvo svetovno vojno so bile nenadomestljiva vez med vojaki na bojiščih in domačimi. Prav tako so domači literarni ustvarjalci v njih objavljali leposlovne prispevke, med njimi svoje prvence: Miško Kranjec, Anton Vratuša, Naci Kranjec, Ferdo Godina idr.

Njihov najvišji cilj je bil dvigovati slovensko zavest pod madžarsko oblastjo, a zelo previdno, saj so le tako lahko izhajale. Novine so vodile tudi borbo za popolno gimnazijo v Soboti, za pravično delitev agrarne zemlje, se zavzemale za zavod za revne dijake (internat) in se borile proti vplivom raznih ideologij. Obenem so postopoma prilagajale prekmurščino v osrednji slovenski knjižni jezik. Novine so izhajale do okupacije Prekmurja leta 1941.

mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem