Kljub županovemu namenu, da prepreči
avgustovsko prikazanje, se je Marija ta mesec prikazala trem pastirčkom v kraju
Valinhos, in sicer v nedeljo, 19. avgusta, sredi popoldneva. Lucija se je pred
pašo udeležila pozne maše v Fatimi. Jacinta tistega dne ni šla na pašo, da ji
je mama umila glavo. Namesto nje je skupaj s Frančiškom in Lucijo odšel njen
enajstletni brat Janez. Odpravili so se šele po kosilu, zato so pasli v
bližnjem kraju Valinhos.
V najstarejšem zapisu, eno leto po dogodku, je
župnik opisal okoliščine Marijinega prikazanja, na podlagi Lucijinega poročila,
takole:
»Dne 21. 8. je prišla k meni deklica Lucija in
mi rekla, da dne 13., ko jo je upravitelj odpeljal v Vilo Novo de Ourém, kjer
je ostala do petnajstega, ni videla nič posebnega. V nedeljo 19. 8. je gnala
ovce na pašo v Valinhos v družbi bratranca Frančiška in njegovega starejšega
brata Janeza. Ko je ozračje postalo podobno ozračju, v kakršnem se navadno
prikaže Gospa, je prosila Janeza in mu ponudila novec, da je šel poklicat
Jacinto, ki je bila doma pri starših. Kmalu po njenem prihodu se jim je nad
črniko prikazala Gospa, ki so jo videli vsi trije razen Janeza.«
Lucija v četrtem Spominu poroča:
»Ko sem v družbi Frančiška in njegovega brata
Janeza šla k ovcam v kraj Valinhos, sva čutila, da se je bližalo in naju
obdajalo nekaj nadnaravnega. Ker sva domnevala, da se nama bo prikazala naša
Gospa, nama je bilo žal, da Jacinte ni bilo z nama. Zato sva prosila brata
Janeza, naj jo gre iskat. Ker ni hotel iti, sem mu ponudila dva vintena in je
le stekel. Medtem sva s Frančiškom videla odsev svetlobe, ki smo mu rekli
blisk. Pritekla je Jacinta in trenutek za tem smo videli našo Gospo nad črniko.
‘Kaj hočete od mene?’
‘Hočem, da še naprej
prihajate v Covo da Iria na 13. dan in še naprej vsak dan molite rožni venec. Če vas ne bi bili odpeljali v Vilo Novo de
Ourém, bi bil čudež izrazitejši. V zadnjem mesecu bom naredila čudež, da
bodo vsi verjeli.’
'Kaj hočete, da naredimo z denarjem, ki ga
ljudje pustijo v Covi da Iria?'
'Napravite dvoje nosil: ena
nosi ti z Jacinto in še z dvema belo oblečenima deklicama, druga naj nosijo
Frančišek in še trije dečki. Denar, ki se nabere na nosilih, naj se porabi za
praznik naše rožnovenske Gospe. Kar ostane, je za zidavo kapele, ki naj jo
postavijo tukaj.'
‘Rada bi Vas prosila, da ozdravite nekatere
bolnike.’
‘Da, nekatere bom ozdravila
še to leto.’
In z bolj žalostnim izrazom:
‘Molite, veliko molite in
delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi
se zanje žrtvoval in molil zanje.’
In kakor po navadi se je začela dvigati proti
vzhodu.«
Navzoči Frančiškov in Jacintin brat Janez ni
videl ničesar, slišal pa je šum kakor od rakete. Lucija in Jacinta sta s
hrastiča, nad katerim se je prikazala Marija, utrgali vejico za spomin.
Jacintin oče je poročal: »Po cesti vidim prihajati Jacinto, ki od veselja
poskakuje in drži v roki vejico hrastiča. Ko je stopila v hišo, sem zavohal
tako fin parfum kakor nikoli v življenju.
'O Jacinta, kaj prinašaš?'
'Vejico črnike iz Valinhosa,
kjer se je naša Gospa pravkar prikazala.'
'Pokaži mi jo!'
Prijel sem vejico in povohal,
pa nisem nič čutil. Parfum je že izginil.«
Lucijina sestra Terezija je
poročala, da sta ob času prikazanja skupaj z možem opazila spremembo v ozračju
– podobno kakor 13. avgusta – čeprav sta bila precej oddaljena od kraja
prikazanja v Valinhosu.
