Bila je sreda.
Ta dan so v župniji Fatima slavili župnijskega zavetnika sv. Antona
Padovanskega, ki je bil po narodnosti Portugalec, zato so imeli velik narodni
praznik. Mati in sestre so vedele, kako rada ima Lucija slavja, zato so
govorile:
»Nas prav
zanima, ali boš šla na praznik ali v Covo da Iria govorit s tisto Gospo!«
Mati je dala
hčerki dovoljenje, da gre v Irijsko globel, sama pa je sklenila, da bo odšla
skrivaj, da bo opazovala svojo hčerko, če bo ta res odšla tja. Kljub temu
sklepu pozneje ni šla, ampak se je odpravila le k maši v Fatimo. Pozneje je na
zaslišanju povedala in dr. Formigon je zapisal, da je med potjo razmišljala,
»da je napravila narobe, ker ni šla na kraj prikazovanja, ker bi utegnili
otroke zaradi laži pretepsti. Vendar se ni marala izpostaviti sramoti, ki bi jo
doživela, če ne bi bilo nič.«
Olimpija in njen
mož sta odšla na praznovanje svetega Antona, čeprav je Jacinta mamo prejšnji
večer povabila:
»Mama, jutri ne
hodite na praznovanje! Pojdite v Irijsko globel! Tja bo prišla naša Gospa.«
Mati, ki hčerki
ni verjela in je mislila, da je Irijska globel le pretveza, da bo lahko šla na
praznovanje svetega Antona, je odgovorila:
'Ti hočeš iti na
praznovanje svetega Antona, ne pa v Irijsko globel.'
»Sveti Anton ni
lep.«
'Zakaj ne?'
»Ker je naša
Gospa lepša. Jaz pojdem v Irijsko globel z Lucijo in Frančiškom. Če bo naša
Gospa rekla, naj gremo na praznovanje svetega Antona, bomo pa šli.«
