Dne 15. oktobra 2014 se je ustavilo ljubeče
srce gospe Inge Patzelt, nadvse pozorne in zveste žene pokojnega Huberta,
častne članice našega samostana. Njeno zemeljsko življenje in romanje se je
začelo 10. avgusta 1922 in je trajalo nekaj več kakor 92 let, do 15. oktobra
2014. Zadnje mesece je preživela v domu za starejše. Poslednje slovo bo v
soboto, 25. oktobra, v domači cerkvi sv. Vida v Hirschaidu. Drugega
Kristusovega prihoda in poveličanega vstajenja bo čakala poleg svojega moža
Huberta na domačem farnem pokopališču v Hirschaidu.
Za pokojno gospo Inge je značilno, da je že v
mladosti občutila težo križa. Bila je rojena v Šleziji, blizu Breslava, v
današnji Poljski. Ko so to področje proti koncu 2. svetovne vojne zasedli Rusi,
je morala s svojo materjo kot begunka bežati v Zahodno Nemčijo. Ko se je z gospodom
Hubertom Patzeltom, profesorjem in ravnateljem srednje realne šole, že nekoliko
starejša, srečno poročila, sta imela hčerko, edinega otroka, ki sta ga kmalu v
prometni nesreči izgubila. To je bila za oba velika bolečina. Ko je pozneje
njen ljubljeni mož Hubert zbolel za rakom, je bila to zanjo dodatna velika
bolečina, ko je živela v strahu, da ga bo izgubila in ostala sama. Vendar je
vse to ni strlo, ampak je izoblikovalo njeno srce, da je postala zelo čuteče
pozorna do vsakega človeka in njegove bolečine. Bolečina je zanjo postala kakor
kamenček, ki zaide v školjko in ji povzroča bolečine, iz kamenčka pa nastane
biser. Duhovno bogastvo gospe Inge je bilo kakor biser. Razdajala se je v
različnih dobrih delih.
Današnji evangelij nam je predstavil prizor z
vesoljne sodbe: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil, in ste mi
dali piti, popotnik sem bil in ste me sprejeli.« Vse to in še marsikaj drugega
je s pozorno naklonjenostjo izvrševala gospa Inge.
Poleti je minilo že 41 let, odkar sta se zakonca
Hubert in Inge leta 1973 prvič ustavila v Stični, da se prepričata, kako je s
tem samostanom, ali so v njem še menihi in ali je prazen in zapuščen. Z veselim
presenečenjem sta ugotovila, da je v njem še meniško življenje. Bilo je v času
komunističnega pritiska, ki je omejeval versko svobodo in dejavnost. Ugotovila
sta, da bi menihi potrebovali pomoč. Od tedaj naprej sta oba, vsak na svoj
način, pomagala našemu samostanu, pozneje pa izkazovala ljubečo pozornost tudi
do ljudi iz občine Ivančna Gorica. Do vsakega sta imela prijazno besedo in sta
mu pokazala naklonjenost s kakim darilom.
Samostan je iz hvaležnosti oba sprejel med
častna člana (familiara) samostanske družine. Danes se posebej zahvaljujemo
gospe Inge za vso ljubečo pozornost, ki jo je izkazovala do slehernega izmed
nas. Naj oba, gospoda Huberta in gospo Inge, dobri Jezus Kristus nagradi z
večnimi darovi, saj sta bila vse življenje verna in sta molila ter poleg del
ljubezni do bližnjega redno obiskovala nedeljsko in prazniško sveto mašo. Naj zaslišita
Gospodov glas: »Pridita, blagoslovljena mojega Očeta! Prejmita v dediščino
kraljestvo, ki vama je pripravljeno od začetka sveta!«
p. Anton
