ZA ZIDOVI SAMOSTANA Šmarnica za Marijo

Pred nami je mesec maj, Marijin mesec, mesec naše duhovne matere, zato tudi naš mesec. Vsak se lahko vpraša, kaj mu pomeni Devica Marija. Ali smo dehteča šmarnica za našo duhovno Mater, da bi bili očarljiva vrtnica za Jezusa. Ne samo v maju in ne samo v juniju. Poznamo nežne cvetlice, s katerimi krasimo Marijine kipe in slike, poslušamo ali beremo šmarnično branje. A tu gre za več: postati šmarnica za Marijo. Posebno prisrčno smo povezani z Marijo, če živimo iz posvetitve njenemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu. Bistvo posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu je v zavestni obnovitvi in poglobitvi krstne posvetitve Bogu. Zavestno in popolnoma se odpovemo grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter se v veri nepreklicno podarimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu.

Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, če v moči Svetega Duha iz nje živimo, je najodličnejše dejanje ljubezni do naše duhovne Matere. To je naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja ljubezen se je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem Srcu. Marijina ljubezen je dosegla svoj vrh prav tako na Kalvariji, ob sotrpljenju in sočustvovanju s Sinom, ko je meč bolečin presunil njeno Srce.

Posvečuje pravzaprav Bog, vendar ne brez našega sodelovanja. Posebno obliko sodelovanja izrazimo, ko rečemo: »Ta mati se je popolnoma posvetila svoji družini; zdravnik se je popolnoma posvetil bolnikom; duhovnik se je popolnoma posvetil svojim vernikom.«

Marija je najboljši zgled popolne posvetitve Bogu. Izpovedala jo je z besedami: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). To posvetitev je iz ljubezni do Boga in ljudi uresničevala vse svoje življenje. Daritev in posvetitev predstavljata celostno odpoved in popolno predanost. Gre za naše srce in njegovo temeljno naravnanost in odločitev, ki kljub ovinkom v našem življenju vedno traja. Za duhovnika in vsakega kristjana velja, kar je zapisal duhovnik in pesnik Simon Gregorčič v pesmi Daritev: »Daritev bodi ti življenje célo: oltar najlepši je - srca oltar.« Gre za spremenitev svojega življenja od sebičnosti v služenje Bogu in bližnjemu. To ni mogoče drugače kakor s spremenitvijo našega srca. Za to spremembo je pristojen samo Bog, toda ne brez našega sodelovanja. Prerok Ezekiel posreduje Božje besede: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26). To je: poslušno, odzivno srce, oblikovano po Svetem Duhu. Takšno je bilo Marijino Srce. Jezus stoji pred vrati našega srca in trka. Treba je slišati njegov glas in odpreti, sicer bo šel mimo (prim. Raz 3,20). Naj nam pomaga Mati Marija.

Posvetitev Mariji je dokončna in nepreklicna podaritev njej in po njej Bogu, ki je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot ustvarjeni osebi se izročimo kot posrednici k Bogu. Ona je vedno »Gospodova dekla«, popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo, vodi k Bogu. Zato naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi sama popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga.

Sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski se je v posvetitveni molitvi takole izročil Devici Mariji: »V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo Mater in Vladarico. Podarim in posvetim popolnoma tebi v last svoje telo in dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«

Posvetitev Mariji v otroških letih zaznamuje vse človekovo nadaljnje življenje. Sv. Terezija Deteta Jezusa je povedala: »Marija me je milostno sprejela za svojega otroka. Prepričana sem, da mi je bilo seme visokega [karmeličanskega] poklica dano že tistega srečnega dne, ko sem se vsa posvetila Mariji pred njenim oltarjem. Takrat sem jo izbrala za svojo Mater.«

Sv. Maksimilijan Kolbe je bil v izročitvi Brezmadežni zelo radikalen: »Rad bi bil za stvar Brezmadežne, za Božjo stvar, zdrobljen v prah. In naj veter raznese ta prah po svetu, da ne bo nič ostalo od mene. Šele tedaj bo daritev mene samega Brezmadežni v polnosti izvršena.«

Posvetitev je toliko rodovitnejša, kolikor bolje je bila pripravljena. Nikakor ni dovolj, če jo z besedilom samo izpovemo. Treba je z Božjo pomočjo skladno z njo tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija in Jezus pričakujeta od nas. Posvetitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja.

Poglejmo pričevanje zakonskega para: »Vsa naša družina je trpela. Bili smo brez vere, brez Boga in brez molitve. Odkar sva se z možem vrnila k veri, prejela zakrament birme in sklenila krščansko zakonsko zvezo ter se posvetila in izročila Jezusovemu in Marijinemu Srcu, postajava vsa drugačna. Odrešena sva, hvaležna in polna upanja. Sedaj šele živiva življenje, vredno te čudovite besede – življenje.«

Zelo spodbudne, tolažilne in marijansko usmerjene so besede papeža sv. Janeza Pavla II.: »Ko bo zmaga prišla, bo prišla po Mariji.« Pot do zmage pa je življenje po papeževem geslu: »Totus tuus! – Ves sem tvoj!« Da je to geslo učinkovito, dokazuje papeževo izredno bogato življenje in rekordna hitrost v dosegi razglasitve za svetnika.

p. Anton