Vračali smo se nazaj skozi dve isti dvorani. Že smo ju videli, a občutek je bil, da vidiš nekaj novega. Pogled z nasprotne smeri je razodeval neke vrste drugačnost in še večje razkošje.
Na vrhu stopnišča smo šli kar naprej v drugo stran zgradbe. Tako, kot smo prej mi čakali na stopnišču, je zdaj skupina turistov, ki je bila za nami čakala na ogled.
Druga stran je bila podobno urejena kot prejšnja. Spet čudoviti prostori, ki so bili namenjeni za sila razkošna kosila ali večerje. Vse je bilo nared, samo usesti bi se bilo treba. Pravzaprav niso bile samo obednice. V eni sobi so bili razkošni sedeži in male mizice, kar bi lahko nakazovalo, da so tam pili kavo in klepetali po bogatem kosilu. V drugi izmed soban je bila dragocena mizica z dragocenim in umetelno rezljanim šahom. Figure so bile tako čudovite, da bi jih raje gledal, kot pa z njimi igral šah. V drugi sobici je bil nek instrument, ki je bil zaprt. Tipkovnice ni bilo mogoče videti. Mogoče je bil mali čembalo? Ob stenah razkošne sedežne garniture. Ob fotelju je stal kip zamorske deklice, ki je imela na glavi zlato posodo, iz katere je kar kipelo raznih vrst sadja. Le-to je bilo tako umetelno zloženo, da je bilo bolj podobno čudovitemu šopku rož kot pa košari sadja. Najbrž je bil pravi užitek vzeti grozd iz take posode. Ali pa tudi ne? Pri skromnem človeku bi se pojavilo vprašanje: Ali je vredno zaradi enega kosa sadja, ki bi si ga privoščil, razdreti tako umetelno narejeno harmonijo sadja in cvetja?
Na stenah so bile čudovite tapete, ki pa so se zmeraj ujemale z barvo oblazinjenega pohištva. Vsaka soba je bila drugačna, zato se pohištva ni dalo prenašati iz sobe v sobo, saj ne bi bilo več barvno skladno. Da stene niso bile prazne, so jih obogatili s umetniškimi slikami in portreti cesaric.
Svoje poglavje so bile lončene ali porcelanaste peči, s katerimi so ogrevali prostore. Vsaka je bila svojevrsten umetniški predmet. Popolnoma naravno je, da so bile tudi peči uglašene z opremo prostora. Vse se je ujemajo in dihalo v čudoviti harmoniji. Stil pohištva, barva oblazinjenja in vrsta tapet na stenah. Šli so celo tako daleč, da so bili enaki vzorci na naslonjalih od stolov in na stenskih tapetah. Torej so delali in tkali za vsako sobo posebej. Gotovo so imeli še kakšen kos pohištva kje v skladišču, če se je slučajno zgodila kakšna nesreča, da se je kos pohištva poškodoval ali umazal.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar