Darinka je zapustila Vrhovo tako kakor veliko drugih v današnjih časih – zaradi študija. Po študiju je ostala v Ljubljani. Tudi mož je bil Vrhovčan. Čeprav sta imela oba službo in stanovanje v Ljubljani, sta redno prihajala domov. Navsezadnje sta se celo odločila, da bosta doma na podedovani parceli pod vasjo zgradila hišo. Ne kaj posebnega – toliko, da bosta imela prijeten dom za starost. Tistemu kosu zemlje so rekli na Pušči, toda ona dva sta jo spremenila v cvetoč vrt. Priselila sta se, ko je šel mož v penzijo. Darinka se je vsak dan z avtobusom vozila v službo. To ji ni povzročalo težav, saj je bila zdrava in polna energije, doma pa je večino tako postoril mož. Na avtobusu je vedno odkrila kako znanko iz mladosti in obujanje spominov ji je bilo v veliko veselje. Največkrat pa je pogovor tekel o otrocih. Darinka je imela eno samo hčer, ki ji je prinašala veliko veselja. Saj ni pričakovala od nje kaj posebnega. Pravzaprav si je iskreno želela le to, da bila deklica srečna. Zelo je bila neizmerno hvaležna, da je v teh čudnih časih našla vernega fanta. Bila je zelo ponosna nanj in ga je kovala v nebo. Poslušala je znanke, ki so tarnale o otrocih, ki so imeli težave v zakonu ali o hčerah, ki se niso mogle cerkveno poročiti zaradi neprimernih partnerjev. Darinka si ni hotela niti predstavljati, da bi se kaj takega lahko primerilo tudi njeni hčeri.
Poroka je bila kot v sanjah: v baročno okrašeni domači cerkvici, z deklicami v belem, ki so posipale cvetje, prijatelji obeh pa so se izkazali s petjem in govori. Božji blagoslov, ki jima ga je podelil ganjeni župnik, je bil garancija, da bo zakon srečen.
Prišel je prvi vnuk, potem drugi, pri tretji nosečnosti so se ljudje že spraševali, če nima morda samo zato toliko otrok, da bi moža bolj navezala nase. Toda mož je bil tisti, ki si je želel veliko družino. Odraščal je kot edinec in je pogosto pogrešal živžav bratov in sester.
Ampak tretji otrok se je rodil prizadet. Darinki je bilo zelo hudo, a hkrati je bila vsa zagnana, kako bodo otroku pomagali. »Gledam jih, ko se igrajo, pa ne vem, katerega imam rajši,« je rekla. Pa sem vedela, da ima najraje najmlajšega, najbolj nebogljenega in najbolj odvisnega od skrbi staršev. Neprestano so ga morali voziti k zdravnikom in biti cele dneve ob njem. Sklenili so, da bo lažje, če se mlada družina preseli domov. Zdelo se je, da je zetu odleglo. Ko je prišel iz službe, je vzel starejša otroka in se z njima kam odpeljal. Kadar je bilo treba z najmlajšim k zdravniku, se je vedno spretno izognil. Nekako ni vzdržal v njegovi družbi. Iz službe je prihajal čedalje kasneje, navadno ko so otroci že spali. Rekel je, da ima ogromno dela, da mora veliko zaslužiti, ko ima tako veliko družino. Sprva je Darinka vedno našla zanj opravičujoče besede. Potem je prišlo obdobje, ko ga ni več omenjala. Povedala je, pri katerem specialistu so bili z otrokom, se veselila, kako uspešno napredujeta starejša dva, včasih potožila, da hči težko zmore v službi. Skratka postajala je vse bolj podobna drugim materam, ki so imele s svojimi otroki tudi težave, ne le srečnih dni. Potem je začela tožiti, da se ne počuti dobro, a ni imela časa za svoje težave. Nekega dne je povedala, da se je zet odselil in da se bo ločil. Našel si je drugo žensko, kajti življenja brez družine si on sploh ni mogel predstavljati. Toda družina mora prinašati veselje, tega pa mu zaskrbljena in utrujena žena z bolnim otrokom pač ni mogla. Ta ločitev je Darinko bolj prizadela kot njeno hčer. Čutila se je odgovorna za njene otroke. Mislila je, da mora zanje storiti vse tisto, česar ne bo storil njihov oče. Toda njeno slabo počutje se je nenadoma izkazalo kot resna bolezen. Ko je ležala na operacijski mizi, je rotila zdravnika: »Jaz moram živeti. Tri majhne otroke imam.«
Vsa njena neizmerna želja po življenju ni pomagala. Še ko je umirala, je mislila, da se to ne bo zgodilo, ker se ne sme.
Najstarejši vnuk je že na fakulteti, drugi sredi srednje šole, najmlajši ne bo nikoli ozdravel, a kljub temu končuje osnovno šolo in je vesel, zadovoljen otrok. Mama in dedek skrbita zanj, da ne pogreša očeta.
Kadar obiščem pokopališče, se , če le utegnem, ustavim tudi ob Darinkinem grobu. Vedno gori sveča na njem.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar