Vzvišeni nalogi Marijinega deviškega moža in Jezusovega deviškega očeta (pravimo mu tudi Jezusov »rednik« ali »krušni oče«) ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost. Če namreč Bog koga izbere za posebno odlično nalogo, mu podeli tudi milosti, ki tej nalogi ustrezajo. In katera naloga bi se —razen Marijinega, božjega materinstva - po svoji vzvišenosti mogla primerjati z vlogo, ki je bila po redu odrešenja namenjena sv. Jožefu? Kdo je bil dalje v tako tesni zvezi s Kristusom, ki je izvir vseh milosti in vse svetosti, in kdo je bil bližji Mariji, srednici vseh milosti, kakor sv. Jožef? Pomisliti je tudi treba, da popolnost in svetost obstojita v ljubezni do Boga. Sv. Jožef pa je učlovečenega božjega Sina kot svojega varovanca in rejenca ljubil tako rekoč kot svojega sina, in sicer z globoko in požrtvovalno ljubeznijo, Podobno oni, ki jo je Marija imela do svojega otroka. Ker pa se mera posvečujoče milosti meri predvsem po stopnji ljubezni do Boga, smemo sklepati, da je Bog Jožefa ljubil in ga obdaril z večjo ljubeznijo kakor kogarkoli razen Marije. Tudi Kristus sam gotovo ni takoj za Marijo ljubil nobenega človeka s tako veliko in s tako posvečevalno ljubeznijo kakor prav sv. Jožefa, svojega krušnega očeta, varuha in skrbnika. In razen tega je sv. Jožef imel stalno pred očmi najvzvišenejši zgled svetega Marijinega in Jezusovega življenja. Nihče ni bil tako dolgo časa v najvišji in najboljši šoli duhovnega življenja. Sv. Bernardin Sienski po pravici pravi: »Neskončna Zveličarjeva svetost in neizmerna svetost Marijina sta se tako rekoč morali razlivati na sv. Jožefa.«
Mnogi teologi izrečno trdijo, da je bil sv. Jožef zaradi svoje vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil pri skrivnosti učlovečenja in odrešenja, že od začetka utrjen v milosti, podobno kakor sv. Janez Krstnik in kakor so bili apostoli po Jezusovem vstajenju.
Bitna svetost, obstoječa v posvečujoči milosti, se pri odraslem človeku nujno uveljavlja tudi na ravni njegovega celotnega nravnega življenja. Iz podatkov sv. pisma (Mt 1,19; 2,29; Lk 1,24; 13 sl.), čeprav so pičli, vidimo, da je sv. Jožefa v tem oziru odlikovala močna vera, popolna pokorščina božji volji, modra premišljenost in ponižnost. Značilna za njegovo svetost pa je zlasti junaška, docela nesebična zvestoba v zakrivanju skrivnosti učlovečene božje Besede, v čuvanju Marijinega devištva ter v varstvu in skrbi za Jezusa v njegovi otroški dobi.
Medtem ko so bili Janez Krstnik in apostoli poklicani k temu, da Kristusa razodevajo, pa naj bi sv. Jožef na primeren način zakrival skrivnost učlovečene Besede. Z junaškim pozabljenjem nase naj bi sv. Jožef varoval Marijino devištvo, branil. Jezusa v njegovi detinski dobi pred nevarnostmi in stiskami ter skrbel zanj in molče ohranjeval v svojem srcu tajnost Boga Očeta in je nikomur ne razodel v tistem času, ko je bil ves Izrael prežet s pričakovanjem Mesija. Zdaj razumemo tudi, zakaj je sv. Jožef moral »ostati v temi«, tako v svojem življenju na zemlji kakor tudi še dolgo časa po smrti. V javnem češčenju Cerkve ga najdemo šele, kakor smo že videli, ko se je globoko zakoreninila verska skrivnost o učlovečenju in o Marijinem deviškem materinstvu. Sledovi češčenja sv. Jožefa so sicer že vidni pri cerkvenih očetih, na primer pri sv. Avguštinu, -vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Polagoma se je češčenje tega, pred Bogom največjega »spoznavalca«, tega tihega, požrtvovalnega, junaško ponižnega pričevalca za Kristusa (to pomeni beseda »spoznavalec«) v Cerkvi bolj in bolj uveljavljala. Papež Gregorij XV. je 1621 ukazal, naj se god Jožefa obhaja kot zapovedan praznik. Končno je v bogoslužju dobil prvo mesto za Marijo.
dr. Anton Strle
Ni komentarjev:
Objavite komentar