Sveti Jožef je »Ženin Božje porodnice« (Dei Genetricis sponse). To Jožefovo dostojanstvo je tako veliko in vzvišeno, da ga ni mogoče ustrezno opisati. Sv. Janez Damaščan pravi: »Imenuješ ga Marijinega moža. To je nekaj neizrekljivega in nič višjega ni mogoče reči.« Izmed vseh ustvarjenih bitij ni bilo višjega od Marije. »Nič ji ni enakega, nič se ji ne more primerjati. Kajti vse, kar je, obstaja nad teboj ali pod teboj. Nad teboj je edinole Bog,« vzklika sveti Anzelm. Dostojanstvo Matere Božje je neizmerno. Mož te vzvišene Matere je bil sveti Jožef. Izmed vseh svetih očakov je bil edini, ki ga je Bog imel za vrednega, da se poroči z najčistejšo Devico. Imel je najpopolnejšo ljubezen, ki je bila prvi pogoj za zakon z Božjo materjo Marijo. Zaradi te najpopolnejše ljubezni ga je Bog izbral, da je postal najčistejši ženin ter mož njegove izvoljene in ljubljene hčerke (Pojdite k Jožefu, 48–49).
Sv. Janez Pavel
II. v apostolskem pismu »Odrešenikov varuh« zapiše: »'Jožef … je vzel svojo
ženo k sebi. A je ni spoznal, dokler ni rodila sina' (Mt 1,24–25). Te besede
kažejo tudi na drugačno zakonsko bližino. Višina te bližine ali bolje duhovna
mogočnost zedinjenosti in povezanosti med osebama – moža in žene – izvira
naposled iz Duha, ki oživlja (prim. Jn 6,63). Jožef, ki je bil pokoren Duhu, je
ravno v njem na novo našel vir ljubezni, svoje zakonske ljubezni kot mož. In ta
ljubezen je bila večja od tiste ljubezni, ki bi jo pravični mož mogel
pričakovati po možnosti svojega človeškega srca« (19).
»Čisti varuh Device« (Custos pudice Virginis). Sveti Jožef se je povsem
izkazal za vrednega te oznake. Z največjo skrbnostjo je varoval Božji zaklad.
Varoval je življenje presvete Device, ki mu je bila žena. Ko je izvedel, da je
noseča, je ni odslovil, temveč jo je vzel k sebi, kakor mu je naročil Gospodov
angel. Jožef pa je obvaroval njeno poštenje, življenje in devištvo, ki ji je
bilo najdragocenejši dar. S temi svojimi dejanji si je pridobil milost in
naklonjenost pri nebeškem Očetu in svoji nevesti Mariji. Sv. Janez Pavel II.
nas spet pouči: »Bogoslužje
slavi Marijo, ki 'je z vezjo zakonske in deviške ljubezni povezana z Jožefom,
pravičnim možem'. Gre v resnici za dve ljubezni, ki skupaj predstavljata skrivnost Cerkve, device in neveste, ki ima svoj
simbol v zakonu Marije in Jožefa. 'Devištvo in neporočenost zaradi Božjega
kraljestva nista v nikakršnem nasprotju z visokim dostojanstvom zakona, ampak
ga predpostavljata in potrjujeta. Zakon in devištvo sta dva načina, kako
ponazarjamo in živimo skrivnost zaveze Boga z njegovim ljudstvom,' ene same
življenjske skupnosti med Bogom in ljudmi« (Odrešenikov varuh, 20).
»Rednik Sinu Božjega« (Filii Dei nutricie). Sveta Cerkev ni mogla lepše proslaviti svetega Jožefa kakor s tem, da mu je v litanijah dala ta naslov. V slovenščini lepo rečemo tudi »krušni oče«. Pomislimo, da »Betlehem« pomeni »hiša kruha«. Betlehem je Davidovo mesto, iz katerega izhaja Jožefov rod in v katerem je rojen Jezus Kristus, Božji Sin, »pravi kruh, ki je prišel iz nebes«. Jožef »je hranil tistega, ki naj bi ga verniki jedli kot kruh večnega življenja«. Ni bil Jezusov pravi telesni oče, toda od nebeškega Očeta je prejel očetovsko oblast. Po Božjem naročilu je Jezusu zakonito podelil ime in nato skrbel zanj z ljubeznijo. Zato so ga ljudje po pravici imenovali za očeta Jezusa Kristusa: »Jezus, Jožefov sin iz Nazareta« (prim. Jn 1,45). Ob tem naj bi pomislili, da so tudi starši, čeprav roditelji, vendar hkrati samo posredniki, oskrbniki in varuhi življenja. Edini izvir in darovalec življenja je Bog Oče, »po katerem se imenuje vsako očetovstvo v nebesih in na zemlji« (Ef 3,15). Gospod nas uči: »Eden je vaš oče, ta, ki je v nebesih« (Mt 23,9). Sveti Jožef je opravljal najvažnejšo in najveličastnejšo službo na svetu, ki je ni bil vreden in ne zmožen nobeden izmed drugih velikih ljudi tistega časa. Izmed množice mož je Bog za tako vzvišeno nalogo izbral ubogega, nepoznanega in ponižnega nazareškega tesarja. Samo njemu je dovolil, da ima Jezusa stalno poleg sebe kot svojega sina. Zato je sv. Jožef najboljši zgled in priprošnjik v vseh družinskih in tudi gospodarskih zadevah.
Anton Štrukelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar