Človeku, ki se je upiral trpljenju – že antika je poznala take puntarje –, so danes postavili visoke spomenike. Vprašanje je samo, proti komu se upira. Redko proti Bogu, kajti večinoma je človek dovolj pameten za uvid, da je okrutni Bog sam v sebi protislovje. Torej vstaja zoper nikogar, vstaja zaradi samega sebe kot znamenje človeške veličine. Toda ali se puntanje ne razblini v prazno, ker ni nikogar, da bi ga zaznal? Sigmund Freud, ki je v svojih zadnjih letih trpel neizrekljive bolečine, piše v nekem pismu: »Ker sem v globini svojega srca neveren, ne morem nikogar obdolževati in vem, da nikjer ne moreš vložiti tožbe.« Nato pa vendar doda: »Tudi če moja kljubovalnost ostaja nema, vendarle ostaja kljubovalnost.« Tako »uporniški človek« ve za svoje najgloblje protislovje.
Tu je težko umestiti budizem v vseh njegovih različicah: budizem je vstaja proti temu celotnemu (pojavnemu) svetu, ki ga je treba razkrinkati kot bolečino, a hkrati daje navodila, kako mu je mogoče ubežati – s tem je budizem na prehodu k tretjemu poskusu rešitve. Budizem iznajde tehniko, da bi ušli trpljenju; postopno in nato dokončno v potopitvi v nirvano. Kolikor je ta tehnika duhovne narave in zahteva strogo askezo, se od cenenih metod omamljanja (tantrizem – poznan predvsem kot joga –, dervištvo ali čisto preprosto droge) razlikuje v tem, da je etično neoporečna in nima odziva »mačka«. Toda če je teoretično na voljo vsem, pa morejo po tej poti hoditi samo izbranci. Zato tudi budizem ostaja egoističen: človek obrne hrbet temu v sebi neozdravljivemu svetu in tako išče svoje odrešenje.
Večina poti, ki so jih ljudje iznašli in jih imenujejo »mistične«, gre v to smer. Vse te poti si zastavljajo za cilj popolno »poduhovljenje«, to se pravi odvrnitev od celotne vprašljivosti žalostnega tvarnega območja, povrhu pa še preseganje vase ujetega »jaza«, da bi onkraj omejene zavesti postali eno z nezavednim vesoljem.
Hans Urs von Balthasar
Ni komentarjev:
Objavite komentar