Takole je zapisal: Nekoč me je neka bolnica vprašala: Kako da ste šli za duhovnika? Zakaj ste se posvetili poklicu, ki je tako malo cenjen? Odgovoril sem ji: »Duhovnik sem postal, ker sem bil strahopetec. Bilo je pa takole: Kot mlad vojak sem na Tirolskem, med prvo svetovno vojno, imel priliko nekaj mesecev hraniti se v oficirski menzi, kjer je omizju predsedoval polkovnik von T., star zapit avstrijski plemič, umazanih besed in bogokletnež.
Nekoč je beseda nanesla na rožni venec, in stari brezbožnež zakriči: 'Kdo ima rožni venec, da ga bomo molili in bomo videli, če bo odgnal italijanska letala in bombe?' Splošen krohot! Eden izmed nas, mlad praporščak je vstal in mirno rekel: 'Jaz imam rožni venec in mi je v čast, da ga imam in ga vsak dan molim.' Vse je obmolknilo, še staremu oberstu je bogokletna beseda zastala na jeziku. Vsi so, hočeš nočeš, s spoštovanjem gledali junaškega praporščaka.
Pa še eden je imel rožni venec v žepu. To sem bil jaz. Moja mati mi ga je stisnila v roko, ko sem odhajal k vojakom. Večkrat sem ga molil, včasih tudi opustil iz lenobe ali pozabe. Imel sem rožni venec v žepu, pa si nisem upal zaklicati: Jaz ga tudi imam! Strahopetec! Strahopetec, strahopetec, mi je kljuvalo po možganih! Še isti večer sem sedel in napisal prošnjo za sprejem v semenišče.«
Svobodna Slovenija, letnik 29, št. 20
Ni komentarjev:
Objavite komentar