V Judenburgu , mestu na avstrijskem Štajerskem, je bilo med 1. svetovno vojno v tamkajšnjih vojašnicah na usposabljanju tudi mnogo slovenskih fantov. Od doma so prišli z vero v srcu in polni plemenitih idealov. Toda v tujem svetu, ob grozotah vojne, so mnogi otopeli. Tako se je godilo tudi fantom, ki so bili v Judenburgu maja leta 1916. Skupina petih vojakov pa je zahrepenela, da bi doživljali Marijin mesec tako, kot so bili navajeni doma. Zato so vsak večer odšli v bližnjo cerkev, kjer so potekale šmarnice v nemškem jeziku. Potem pa so iz Ljubljane dobili knjigo slovenskih šmarnic pod naslovom Kraljica vojnih trum, ki jo je spisal Josip Jerše. Uvod je bil napisan v dveh različicah: prva za vojne razmere in druga v upanju, da bo maja že konec vojne. Žal je bilo piščevo upanje preuranjeno. Fantje v Judenburgu so torej po končanih nemških šmarnicah brali pri Marijinem oltarju še slovenske. Sami so izdelali suho cvetje in ga zvili v venec ter ga okrasili s slovenskim trakom. Ko se je to razvedelo po vojašnici, se jim je kmalu pridružilo veliko rojakov. Vsak dan jih je bilo več. Med njimi je bil tudi naš rojak iz Znojil, poznejši dolgoletni župnik v Šmihelu Alojzij Zupanc, ki je predlagal, da bi srečanje zaključili s petjem Marijinih pesmi. Vse grdo, kar so čez dan slišali in doživeli v vojašnici, je bilo pozabljeno. Zadnji večer šmarnic so se prav težko poslovili od Marijinega oltarja. Sklenili so, da bodo s pobožnostjo nadaljevali tudi v juniju. Iz Ljubljane so naročili sliko Srca Jezusovega, ki so ji naredili lep okvir. Ves junij so se zbirali pred njo. Ko so zapustili Judenburg, so sliko odnesli na Brezje k Mariji Pomagaj, kjer jo je najbrž mogoče videti še danes.
Valerija Ravbar po zapisu v Bogoljubu 1918, št. 6
Ni komentarjev:
Objavite komentar