Na prvomajski delavski praznik nas Cerkev želi spomniti, da si je tudi Jezusov rednik sv. Jožef služil kruh z delom. Praznik Jožefa Delavca nas vodi v razmišljanje o krščanskem pojmovanju dela. Vsako delo v družini je pomembno. Je pa tudi priložnost, da se med člani družine uresničuje zakon medsebojne pomoči. Delala je Marija in ob njej in sv. Jožefu se je učil delati tudi Jezus. A neutrudno in stanovitno je moral delati sv. Jožef, da je preskrbel sveto Družino. Ker je bil »glavar svete družine«, je prevzel tudi vso odgovornost pred Bogom. Zaradi te kreposti ga je Cerkev postavila tudi v litanije z vzklikom: »Zgled delavcev, prosi za nas.« Cerkev nas želi spomniti, da se mu priporočamo v molitvi. Z bogoslužnim praznovanjem kaže na sv. Jožefa kot na najsvetlejši zgled delavcev in na zavetnika našega dela. Vsak izmed nas bi moral razumeti, da ni človek zaradi dela, marveč, da je delo zaradi človeka. Ni in ne sme biti v ospredju delo, ampak ljubezen, s katero delo opravljamo. In s tako ljubeznijo je »tesar iz Nazareta« opravljal svoje življenjsko delo v celoti kot poslanstvo.
Naslednji odlomki so zelo pomenljivi zato, ker se v njih omenja sv. Jožef. Na praznik Jožefa delavca pri sveti maši prisluhnemo evangelistu Mateju, ki pripoveduje o Jezusovem prihodu v domači kraj Nazaret (Mt 13,54–58). Ko so ljudje slišali, da je Jezus učil v shodnici, so se zelo čudili njegovi modrosti in so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Zaradi njihove nevere Jezus ni mogel v domačem kraju narediti nobenega čudeža. Berilo pa izbiramo med dvema svetopisemskima odlomkoma: (1Mz 1,26–31; 2,1–3) ali (Kol 3,14–15.17.23–24). Oba odlomka kažeta na pomembno vlogo sv. Jožefa, ki ga je Bog postavil za gospodarja v svoji hiši in za vladarja vsej svoji posesti. Starozavezno berilo (1Mz) poroča o tem, kako in zakaj je Bog človeka ustvaril in ga postavil za gospodarja zemlje. Poklical ga je, naj z lastnim delom in s Stvarnikom sodeluje pri preoblikovanju stvarstva. Apostol Pavel pa nas v pismu Kološanom (3,17) spodbuja, naj bo naše delo služenje Bogu. Vabi nas, naj vse, kar delamo, v besedi ali v dejanju, storimo v imenu Gospoda Jezusa in naj bomo za vse Bogu hvaležni. Gotovo nam je v tem zgled sv. Jožef. Kot tesar »je užival sadove svojega truda«, ob Mariji in Jezusu, bil je srečen in bilo mu je dobro. Tudi psalm med berili, ki blagrujejo človeka: »ki ljubi Gospoda in živi po njegovi volji« (Ps 127,1–2), se upravičeno nanašajo na sv. Jožefa.
Veliko razlogov je, da si sv. Jožefa vzamemo na svoj dom, v službo na delovno mesto in da se mu izročimo. V devetdnevnici, njemu v čast,se mu priporočamo in ga prosimo:»Sveti Jožef, zgled delavcev, prosi za nas! Z lastnimi rokami si s trudom in v potu svojega obraza služil kruh za Marijo in Jezusa. Navdihni nam duha vztrajnosti pri delu, da bi naloge, ki so nam zaupane, vneto, zvesto in veselo izpolnjevali. Da bi delavci po vsem svetu ob tvojem zgledu iskali prave vrednote.« Če si bomo prizadevali, da med nami ponovno pride v veljavo staro redovno geslo: »moli in delaj«, lahko pričakujemo več sadov našega dela.
Zgodba pravi, da je pred leti živel kmet, ki je nosil svojo glavo zelo pokončno. Pošteno se je trudil na svojem polju od jutra do večera. Bil je prepričan in to večkrat javno povedal, da mu ni potrebno prositi Božjega blagoslova. Tistim, ki v molitvah in procesijah prosijo Boga za pomoč, je govoril, da je redno delo že pravi blagoslov. Res je bila njegova žetev obilnejša od drugih, zato bahanja z njegove strani ni bilo ne konca ne kraja. Prodal je svoje žito in ves denar vtaknil v žep. Za uspeh si je privoščil večkratni požirek krepkega žganja. Domov grede še enkrat zakliče zbranim kmetom: Kakor vidite, ne potrebujem Boga, saj sem delo opravil tudi brez njega. Po poti si privošči še preostali požirek, kar ga je ostalo v steklenici. Od zaužite pijače mu postane glava vroča, telo trudno in si ob poti privošči počitek. Leže pod drevo, ki je raslo tik ob deročem potoku, in kmalu zaspi. V spanju se mu sanja, da po njem leze velika grda žaba in mu hoče zlesti v žep. Nehote seže v spanju v žep, zgrabi zvitek denarja, kot da je žaba, ter vrže v deroči potok. Kmalu se prebudi, spomni se čudnih sanj, seže v žep, da ni slučajno žaba še v žepu. Prestrašeno ugotovi, da je ves denar od prodanega žita vrgel v potok. Zastonj je bilo iskanje. Vsa žetev je splavala po vodi! Kaj mu je pomagal ves trud? Vse bahanje je utihnilo.
Legenda nas uči, bodimo raje ponižni kot sv. Jožef in ga prosimo, da bi tudi mi po njegovi priprošnji živeli skromno, a sveto in pravično. Blaženi Slomšek nam priporoča: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo, z Bogom delo dokončaj, pa boš videl sveti raj.« Pri razmišljanju življenja sv. Jožefa lahko ugotovimo, da je bilo vse njegovo delo v življenju zaradi Jezusa in Marije. Vsako delo je z Jezusom začel in z njim končal.
Jože Andrejek
Ni komentarjev:
Objavite komentar