Rojčeva teta je sama živela na domačiji tik ob gozdu. V hlevu je imela kravico, v kokošnjaku pa nekaj kokoši. Če danes pomislim, sploh ne vem, od česa je živela. Vendar se ne spomnim, da bi se kdaj pritoževala. V Ameriki so živeli sorodniki njenega pokojnega moža. Ti so ji sem pa tja poslali kak paket. Za vsak paket se je bilo treba zahvaliti. Zato je prišla k naši mami, da ji je napisala pismo. To je trajalo celo dopoldne. Najprej sta se pogovorili o vsem, kar se je dogajalo v vasi. Nato sta se pomenili, kaj naj bo zapisano v pismu. Potem šele je mama segla po peresu in pisala v imenu Rojčeve tete. Nato ji je pismo še prebrala in ker sta bili z njim obe zadovoljni, sta še malo poklepetali. Čas pač ni bil vprašanje. Jaz sem med tem malo prisluškovala njunim pogovorom, se igrala pa tudi dolgočasila. Če se je med tem oglasil kak sosed, je tudi pristavil svoj lonček k izmenjavi novic. Ko je šel naprej, sta ženski nadaljevali s pisanjem. Treba je bilo sporočiti, kdo je zadnji čas umrl, kakšen je pridelek na polju, o vremenu pa sploh … No, nekoč je to pisemsko idilo prekinil možak iz soseščine. Pravili so, da je heroj, a najbrž ni bil. Le ljudem je hotel nagnati strahospoštovanje v kosti. Imel je službo na občini, pa je moral včasih malo na oglede po okoliških vaseh. Ko je pri nas naletel na staro ženičko, se mu je zazdelo, da je to krasna priložnost za njegov nastop. Naredil ji je predavanje, kako ni Boga, predvsem pa ne nebes in pekla – torej večnega življenja in je čisto brez pomena, da hodi k maši in moli. Obe ženski sta previdno molčali, saj v tistih časih s takimi ljudmi ni bilo pametno češenj zobati. Ko je mislil, da je naredil dovolj prepričljiv vtis, je sedel na kolo in se odpeljal naprej. Čez nekaj ur se je vračal, pa si ni mogel kaj, da se ne bi ustavil in vprašal mamo, kaj je rekla Rojčeva tetka na njegovo predavanje. Mama je ponovila tetine besede: »O, kako bi bilo lepo, če bi bilo res, kar je pravil ta človek. Kako bi jaz lahko umrla, če bi ne bilo pekla. Ampak je … .Jaz pa imam toliko grehov, da bom morala še dosti moliti. Vseeno bom molila tudi za tovariša, ki moliti ne zna. Pa je molitve tudi potreben – kot mi vsi.« Uboga tetka ni imela na vesti prav nič, a se je bala pekla. Kaj vse je imel na vesti on!? To je vedel le sam. Sklonil je glavo in brez besed zapustil hišo. Rekli so, da je ob smrtni uri prosil za duhovnika, čeprav so to skušali domači prikriti. Tetinega groba že davno ni več. Nikogar ni bilo, ki bi skrbel zanj. Njena molitev pa še zdaj ogreva nas vse v upanju, da se ne bomo srečali v peklu.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar