Človek je stalno ogrožen od treh strani: od hudobne hudičeve nevoščljivosti, od napihnjene ničevosti sveta in od svoje z grehom oslabljene narave. Suva vas hudič, toda ne bo vas podrl, če mu ne boste pritrjevali ali pomagali, saj je zapisano: »Hudiču se uprite in zbežal bo od vas« (Jak 4,7). On je iz nevoščljivosti napadel in podrl naša prva starša v raju, ki sta ga poslušala, namesto da bi se mu uprla. Sam sebe je strmoglavil iz nebes z napuhom, ne da bi ga kdo sunil. Iz tega se učite, da človeku grozi od njega samega največja nevarnost, ker ga teži njegova lastna jeza. Pa tudi svet vas suva, ker je nagnjen k slabemu. Suva vse, podere pa samo svoje prijatelje, to je tiste, ki z njim soglašajo. Nočem biti prijatelj sveta, da ne padem, zakaj, kdorkoli hoče biti prijatelj sveta, se izkaže, da je sovražnik Boga (Jak 4,4), to pa je najstrašnejši padec. Iz vsega tega razločno spoznamo, da je človek sam sebi največji nasprotnik, saj lahko pade pod lastnim sunkom brez tujega, pod tujim pa brez svojega ne more pasti. Komu izmed teh treh se moramo torej predvsem ustavljati?
Pač tistemu, ki je prav zato neznosnejši, ker ga nosimo v sebi in nas lahko sam podre, brez njega pa drugi nič ne zmorejo. Zato je Modri upravičeno višje postavil tistega, ki gospoduje nad svojim srcem, kot pa tistega, ki osvaja mesta (prim. Prg 16,32). Iz tega se lahko veliko naučite: potrebna vam je moč, toda ne kakršnakoli, marveč moč od zgoraj (prim. Lk 24,49). Če je ta moč popolna, človek z lahkoto premaga samega sebe in se neporažen loti vsega. Ta duhovna moč se ne umakne nikoli, kadar je treba braniti razum; ali če imate rajši, duhovna moč trdno stoji na strani razuma, ali pa tako: duhovna moč, ki je sposobna vse ukloniti razumu ali usmeriti k njemu.
Nagovori o Visoki pesmi, št. 85,4
Ni komentarjev:
Objavite komentar