Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 31. januar 2022

DOMAČA ZDRAVILA Divja vijolica (Viola tricolor L.)

Naši predniki so nežno, že v maju cvetočo cvetlico poimenovali z različnimi imeni: mačeha, sirotica, divja mačeha, macesca, macizeca, mačahca, mačešica, mačesca, srotica, srotičica. To je divja vijolica z rahlo vijolično obarvanim cvetom. Tradicionalna uporaba vijolice za zdravilne namene sega še v antični čas. V srednjem veku so jo uporabljali največkrat kot zdravilo za razne kožne bolezni – tudi danes jo v ta namen priporoča Evropska komisija za zdravila. Njen učinek pa je prvi predstavil nemški zdravnik in botanik Hieronymus Bock šele v 15.stoletju.

V zdravilne namene uporabljamo celo rastlino divje vijolice (Violae tricoloris herba) in kot zdravilna rastlina je najpomembnejša predstavnica družine vijoličevk (Violaceae). Nabiramo jo v času cvetenja, nato jo na hitro posušimo, najbolje na prepihu, in hranimo v dobro zaprtih posodah. Cveti od maja do avgusta in raste kot plevel na obdelanih tleh, po njivah in vrtovih, tako da jo zlahka naberemo večje količine.

Divja vijolica ima protivnetno delovanje. Najverjetneje je to posledica delovanja metilsalicilnega glikozida violutozid. V njej so še druge spojine, kot so flavonoidi (npr. rutin), ter saponini, sluzi, čreslovine, karotenoidi in mineralne snovi, predvsem kalcij in magnezijeve soli.

V ljudski medicini je vijolica znana, da poveča količino izločenega urina in pospešuje potenje. Ima raznovrstne učinke. Zaradi saponinov in sluzi olajša izkašljevanje in je učinkovita v čajnih mešanicah za lažje izkašljevanje.

Pomemben dokaz učinkovitosti divje vijolice neke raziskave je: poparek, dekokt in etanolni izvleček vijolice izkazujejo primerljivo učinkovitost proti bakterijama Staphylococcusaureus in Staphylococcusepidermidis,ki sta prisotni na koži, kot antibiotik gentamicin. Ta ugotovitev tudi potrjuje njeno tradicionalno uporabo pri raznih kožnih ekcemih in mozoljavosti.

Izvleček divje vijolice v obliki mazil uporabljamo tudi pri luskavici ter v čajnih mešanicah za »čiščenje krvi«.

Evropska agencija za zdravila (EMA) enako kot ljudska medicina priporoča uporabo vijolice pri kožnih težavah. Npr. pri seboroičnem dermatitisu 5 do 10 g posušenih vijolic prelijemo z 1 litrom vrele vode. Poparek pustimo stati 10 minut. Precedimo in ga dodamo topli kopeli, v kateri namakamo telo ali oboleli del telesa. EMA svetuje, da si namesto kopeli lahko pripravimo tudi obkladek: 5 do 20 g posušenih vijolic prelijemo z vrelo vodo, pustimo stati 10 minut ter precedimo. Čisto bombažno krpo namočimo v čaj iz vijolic ter položimo na obolelo mesto na koži. To ponovimo 2 do 3 krat dnevno.

Vijolica ima še protitumorni učinek: dokazali so, da diklormetanski izvleček (vijolico namakamo v diklormetanu) vijolice zavre rast rakavih celic pri levkemiji za 75%.

Pater Simon Ašič je divjo vijolico dodal v čajno mešanico proti putiki/revmi (PutiSIT).Tukaj izkoriščamo diuretični in protivnetni učinek divje vijolice. Čaj proti putiki vsebuje še cvetove ognjiča, skorjo vrbe, rastline njivske preslice in močvirskega oslada, korenine omana, liste breze in koprive, luščine fižola ter skorjo vrbe.

Dišeča divja vijolica je lepa spomladanska cvetlica. Hkrati je tudi učinkovita zdravilna rastlina za lajšanje kožnih težav, putike ter pomoč pri izkašljevanju pri prehladih.

Barbara Kozan, mag. farm.

Ni komentarjev:

Objavite komentar