Cerkev sv. Marjete v Malem Črnelu ima visoko gori v atiki podobo sv. Jožefa, ki mu delata družbo sv. Jakob in sv. Filip. Zato je bilo v preteklosti veliko vaščanov krščenih na ta tri imena. Največ je bilo seveda Jožefov. V času mojega otroštva so nosili to ime trije gospodarji: dva so klicali Jože, enega pa Pepe. Na predvečer njihovega godu smo se zbrali na vasi, opremljeni s pokrovkami in starimi lonci, ter šli delat »ofrah«. Odrasli so dobili kozarec domačega vina, otroci pa suho sadje. Toda največ je bilo vredno, da smo se lahko malce potepali in spotoma ujeli kak pogovor, ki ni bil ravno za otroška ušesa. Sicer sv. Jožef pri nas ni bil pogosto omenjan svetnik. Za vsako težavo, ki nas je doletela, smo imeli v nebesih zavetnika, h kateremu smo se obračali po pomoč, sv. Jožef pa – kakor da ni imel kake posebne zadolžitve. Samo v litanijah smo ga omenjali.
Kranjci smo imeli v najtežjem obdobju svojega obstoja za zavetnika sv. Ahaca, ki je stal ob strani kranjskim vitezom v boju s Turki. Leta 1675 pa je cesar Leopold I. za zavetnika svojih dednih dežel, torej tudi Kranjske, postavil sv. Jožefa. Cesar je bil tedaj v hudih škripcih. Deželo so od vseh strani obkrožali sovražniki, ogrožale so jo kuga, potresi, kobilice in lakota, gospodarstvo je bilo na tleh – brez Božje pomoči se je cesar čutil izgubljen. Zato se je zatekel pod varstvo Jezusovega skrbnika, upajoč da bo sv. Jožef pomagal Avstro-Ogrski na vseh področjih. S svojo univerzalno vlogo naj bi nadomestil svetnike s posameznih področij, na katere so se ljudje obračali doslej. O svoji odločitvi je obvestil škofe in jim naročil, naj vpeljejo češčenje novega zavetnika. Ljubljanski škof Jožef Rabatta je bil svojemu godovnemu zavetniku še posebej naklonjen in je uspešno širil njegovo češčenje, čeprav so Kranjci ostali še naprej zvesti tudi starim zavetnikom.
Najbrž je bil v podobni stiski kakor cesar Leopold I. tudi papež Pij IX. leta 1870. Tedaj je bilo konec papeške države, katere ozemlje je bilo priključeno novo nastali državi Italiji. Papežu je ostala le oblast v Vatikanu, ki ga poslej ni nikoli več zapustil, kakor tudi še vrsta njegovih naslednikov ne. Sv. Jožefa, ki je bil skrbnik in zaščitnik sv. Družine, je papež izbral, naj zaščiti vesoljno cerkev.
Pol stoletja kasneje je sedel na Petrovem prestolu papež Benedikt XV. Tudi on ni zapustil svoje državice, čeprav so leta 1920 že trkali na vrata modernejši časi. Pozval je katoliški svet, naj se v spomin na češčenje sv. Jožefa kot varuha katoliške Cerkve opravljajo slovesnosti. V varstvo naj se mu izročijo predvsem delavci, da bi jih obvaroval nevarnosti brezvernega socializma.
Leta 1970 je bil poglavar katoliške cerkve papež Pavel VI. Tudi on je naročil slovesno praznovanje. V Rimu so se zbrali strokovnjaki s celega sveta in razpravljali o raznih vprašanjih, ki se nanašajo na osebo svetega Jožefa in njegovo češčenje. Papež pa se je ravno tri dni pred tem vrnil z velikega potovanja po azijskih deželah. Bil je drugi papež, ki je spet zapustil vatikanske zidove, in prvi, ki je obiskal vseh pet celin.
Po 150 letih je papež Frančišek odločil, da bomo obhajali posebno leto sv. Jožefa, ki je trajalo od praznika Brezmadežne 2020 do praznika Brezmadežne 2021. V tem letu smo še posebej iskali njegovo pomoč, kot so jo naši predniki v časih težkih preizkušenj.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar