Ko smo tokrat prišli v cerkev, nas je pričakal pred oltarjem. Bil je v krsti, obdan s cvetjem. Vem, da se je želel od vsakega od prisotnih posebej posloviti, zato smo tudi prišli k njemu. Globoko se me je dotaknilo, kako se je p. Tarzicij poslovil od svojega dobrega prijatelja, sobrata, sošolca in »cimra« v internatu. Vedno sta si bila blizu in drug drugemu v oporo, pa čeprav sta bila večkrat v različnih župnijah. Najlepše ga je opisal z evangelijskimi besedami: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«
Po maši zadušnici se je od p. Jožeta poslovil tudi predstojnik Minoritskega samostana in župnik pri Svetem Petru in Pavlu p. Milan Kos. Poslovil se je v svojem in v imenu Slavka Strmška, vikarja Slovenske minoritske province. Poslovne govore so imeli še: generalni asistent p. Igor Salmič, tajnik Hrvaške minoritske province p. Ljudevit Maračić, naddekan g. Marjan Fesel, predstavnica župnije Bernarda Sipoš ter ne nazadnje tudi nadškof g. Alojzij Cvikl.
Iz govorov ob slovesu smo izvedeli tudi veliko novega. Pater Jože je že od otroštva čutil duhovniški poklic. Z bratom Janezom sta se dogovarjala, kateri od njiju naj bo duhovnik. Nazadnje sta se za to odločila kar oba. V njiju je zagorela res prava Božja odločitev. Ne bom naštevala, kje vse je p. Jože kot duhovnik in redovnik deloval. Vedno se je držal besed: »Duhovnik naj ne dela po svoji volji in naj se ne ima za nekaj več, vedno naj se prepusti Božji, Jezusovi in Marijini volji.« Zato mu nobeno pastoralno delo ni bilo v breme. Povsod je goreče deloval, ne glede na težave z govorom. Imel je veliko duhovnih vaj za brate in vernike. Duhovno je spremljal skavte, vodil molitvene skupine in ustanovil molitveno skupino Prenove v duhu na Ptuju. Organiziral je vsakoletne seminarje Nove evangelizacije. Bil je duhovni asistent bratstev Frančiškovega svetnega reda. Močan pečat je pustil tudi v Slovenski minoritski provinci, saj so ga predstojniki kaj kmalu izbrali za vzgojitelja bodočih duhovnikov. Bil je tudi spiritual v vzgojnih ustanovah. Kot animator za duhovne poklice je goreče spodbujal mlade za duhovni poklic. Posebno povezanost je čutil do Brezmadežne in do Maksimilijana Kolbeja, zato si je tudi za novomašno geslo izbral: »Vse premorem v NJEM, ki je po Brezmadežni moja moč.« V njegovih 52 letih duhovništva in 59 letih redovništva ni bilo nikoli nič vsiljivega, vse je bilo odkrito, prisrčno in preprosto. Duhovni bratje so vedno čutili, da je Boga sprejemal ne kot teorijo, temveč kot čisto ljubezen. S svojo osebnostjo je povsod omogočal navzočnost Boga, še posebej v trpljenju. Zato so mu hvaležni, da so z njim in ob njem prehodili del poti, za njegov vzgled duhovništva ter za vzgled skromnega in enostavnega – pravega minorita. Molijo za njegovo priporočilo Večnemu Velikemu Duhovniku, da bomo imeli dovolj gorečih duhovnikov ter da bomo verniki imeli vedno odprto pot do evharistije. Vsi, verni in neverni, se patru Jožetu zahvaljujemo za trdno vero, svet odnos do evharistije, za delo v Frančiškovem svetnem redu ter za delo z mladimi in tudi starejšimi. V domu za starejše občane je rad daroval svete maše in bil vedno pripravljen na osebni pogovor. Bil je voditelj vojske Brezmadežne. Dolga leta je urejal in izdajal List Brezmadežne. Vsakega 2. julija in 14. avgusta je pripravljal celonočne molitve na Ptujski Gori. Zelo rad je poromal v Medžugorje, Lurd, Fatimo. Iz teh romarskih središč se je vedno vračal s kakšno pozornostjo za svojo molitveno skupino. Kot animator Prenove v duhu Mariborske nadškofije je nas, molivce iz treh ptujskih župnij, več kot 20 let vsak četrtek zbližal z Najsvetejšim, Materjo Marijo in Svetim Duhom. G. nadškof Alojz Cvikl je poudaril, da bomo pred Boga stopili le s tem, kar smo v življenju darovali, in p. Jože ima tega v izobilju. Bil je zelo blizu trpljenju našega Gospoda, zato mu je tudi velikodušno zaupal svoje življenje. Bil je vdan Bogu in mu vse življenje služil. S svojo izročitvijo Bogu se nikoli ni oddaljil od ljudi. Nasprotno, še bolj se jim je približal. Naj se spočije v objemu Njega, ki mu je vse življenje zaupal in ga po vzgledu svetega Frančiška tudi iskreno ljubil.
K vsemu lepemu, kar so omenili govorniki, bi dodala le še to, da je bil p. Jože tudi goreč častilec Jezusovega in Marijinega Srca, da smo redno obhajali prve sobote in se JMS tudi posvetili. Prav posebno ljubezen je gojil tudi do svetega Jožefa.
Naj vas sveta Elizabeta skupaj z Brezmadežno pripelje k ljubemu OČETU z vašo najljubšo pesmijo.
Želel si, da bi pasel jagnjeta,
ko Tvoja pot na zemlji se konča.
Pogled ob morju Tvoj se vanj zazre,
si vprašal ga, če ljubi te:
Gospod, Ti veš, da ljubim Te,
Ti veš, kaj v srcu skrito je.
V življenju rad povedal bi,
da vedno bom pripadal Ti.
Teja
Ni komentarjev:
Objavite komentar