Vrhovci so smrt sprejemali kot nekaj, kar je sodilo k življenju, a vseeno jih je ob vsakem pogrebu stisnilo, kdo je sedaj na vrsti. Pravili so: »Če se na Vrhovem oglasi smrt, ni nikoli zadovoljna samo z eno žrtvijo. Vse zrele pobere.« In zrelih je bilo vedno nekaj v vasi. Odhajali so starejši sosedje, sorodniki, a včasih tudi mladi ljudje. Tedaj so rekli: »Božja volja«. Toda, ko je umrl Jernej, dedič močne kmetije, je vse pretreslo. A življenje je teklo dalje. Pokojni Jernej je imel dve sestri. Mislili bi, da bo dom prevzela starejša Lucija, a oče se je odločil za mlajšo. Nekako se je s Francko bolj ujel.
Vendar je bila tudi Lucija rojena in vzgojena za to, da postane gospodinja na kmetiji, in res so se oglašali vse časti vredni snubci. Toda v navalu ljubosumja in užaljenosti je hotela pokazati vsem, da ji za kmetijo sploh ni. Odločila se je za fanta brez premoženja, ki je delal pri železnici. Oče je bil obupan. Ne le, da je bilo sramotno, trle so ga tudi druge skrbi. Samo grunt je nudil trdno zagotovilo, da družina ne bo stradala. Ko se je Lucija tako lahkomiselno poročila, ga je bilo strah za njene otroke, ki bodo morda morali beračiti po svetu in bodo lačni prezebali po tujih lopah. In za Lucijo je bil življenjski uspeh, da se to ni zgodilo.
Kadar so na njenem starem domu dobili obiske, so jih peljali v hlev in pokazali, koliko in kako lepo živino imajo. Jeseni so jim odprli vrata kašče in se pohvalili s pridelkom, ki je jamčil, da bodo lepo preživeli zimo. Lucija tega ni mogla in jo je v srcu vedno peklilo.
Toda zgodila se je vojna, pa obvezna oddaja, arondacija … položaj njene sestre ni bil več tako zavidljiv, varna prihodnost njenih otrok ne več zagotovljena. Medtem pa je Lucijin mož prinašal reden zaslužek; na zemlji, ki jo je dobila za doto, je tudi sama toliko pridelala, da družina ni živela slabo. Otroci so bili v šoli uspešni in drug za drugim so odhajali študirat. Zdelo se jim je smešno, ko jim je mati pripovedovala, kako jim je ded prerokoval beraško usodo. Ded je zdaj ganjeno gledal na Lucijin naraščaj in govoril:« O, kako sem srečen, da je tebi tako dobro.« Toda Lucija ni bila srečna. Imela je hladne sive oči, ki so bile vedno na preži. Te oči so neprestano spremljale, namigovale in ukazovale. Otroci ji niso bili nikoli dovolj dobri, ker pač niso bili najboljši. Ne samo, da so se morali izkazati v šoli, tudi na njihovem obnašanju ni smelo biti madeža. Pravzaprav ni krivila njih, kadar se je kaj zataknilo. Za to so bili krivi ljudje, ki so bili nevoščljivi njej. Fantje so se, čim prej so mogli, osamosvojili in se vračali domov samo na vljudnostne obiske. Toda vedelo se je, da imajo dobre službe v Ljubljani; ljudje niso spraševali, ona se tudi ni hvalila, saj se je vedno bala, da bi se kaj ponesrečilo in bi ji privoščili. Hči pa je ostala v njenih krempljih. Strašila jo je s pastmi življenja. Strahovito ji je branila vsak stik s fanti in misel na to, da bi se poročila. Hči je začela misliti, da bi ji morda ustregla, če bo odšla v samostan. Zdaj je bil šele ogenj v strehi. Lucija je brezpogojno zahtevala, da ostane doma in bo skrbela zanjo.
Ko je umrl ded, ni bil več pomemben za skupnost. Pokopali so ga z enim samim duhovnikom, kar je Lucijo še posebej peklilo, saj je bil svoj čas celo cerkveni ključar. Za svoj pogreb je poskrbela, da sta bila dva duhovnika. Kaplan iz sosedne fare je bil sošolec njenih sinov. Tudi cvetja so ljudje veliko prinesli in pevci so se izkazali. Gotovo bi bila zadovoljna. Na prve obletnice smrti je še prišlo k maši nekaj sorodstva. Na dvajsetletnici je bila hči sama. Sredi vročega poletja je bil župnik na dopustu. Nadomeščal ga je župnik od drugod. Zgodilo se je nekaj, kar se ni še nikoli. Niti en sam samcat ministrant mu ni stregel pri maši, saj so bile vse mlade družine na morju. Spomnila se je, kako rada je imela mati blišč božje službe. Potem pa jo je stisnilo pri srcu, da je to tudi njena krivda, ker ni vzgojila otrok in vnukov, ki bi zdaj kot ministranti stali ob oltarju. Tudi Lucija očitno ni mislila tako daleč.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar