POJDITE K JOŽEFU LITANIJE SVETETA JOŽEFA

»Tolažnik nesrečnih« (Solacium miserorum). V sreči ima človek obilo prijateljev, v nesreči je pa večinoma sam. Ima pa tolažnike in pomočnike v nebesih: med prvimi je sveti Jožef. Sveti Jožef, »tolažnik nesrečnih«, s svojim zgledom in pomočjo, ki jo rad izprosi od Boga. On, najpravičnejši, najčistejši, najpokornejši je prenašal najhujše udarce usode. Nesrečnim kaže, kako morajo po njegovem zgledu prenašati udarce, da ne bodo čutili njihove teže, ampak jih pogumno sprejeli in si z njimi pletli venec večne slave. Sveti Jožef, najzvestejši, jim kaže, kako morejo ostati zvesti Bogu, nositi svoj križ in vztrajati v času življenjskih tegob in preizkušenj. Papež sv. Pavel VI. uči: »Sv. Jožef je vzor ponižnih, ki jih krščanstvo usmerja k velikim ciljem. Sv. Jožef je dokaz, da niso potrebne 'imenitne reči', da bi dobro in verodostojno hodili za Kristusom; nujne so le splošne, človeške, preproste, a prave in verodostojne kreposti« (Nagovor, 19. marca 1969).

Sveti Jožef tolažnik nesrečnih! Ker je sam okusil bridkosti in težave, se je v njegovem srcu vnelo sočutno usmiljenje do nesrečnih. Sv. Gregor Nacijanški naroča, naj človek posnema dobroto in ljubezen Boga. Zato svetuje: »Če si zdrav in bogat, lajšaj stisko bolnika in ubožca! Če nisi padel, pomagaj tistemu, ki je padel in živi v bridkosti! Če si dobre volje, pomagaj obupanemu; če si blagoslovljen z dobrinami, se usmili tistega, ki ječi v nesreči!«

»Upanje bolnikov« (Spes aegrotantium). Na svetu skoraj ni dragocenejše stvari, kakor je ljubo zdravje. Naj ima človek vse dobrine sveta, če nima zdravja, mu vse to nič ne koristi. Zato pravi star pregovor: »Zdravo telo je najboljše blago.« Človek v bolezni poskusi vse, da bi ozdravel. Katekizem občuteno spregovori o bolezni v človeškem življenju: »Bolezen in trpljenje sta vedno bila med najtežjimi problemi, ki jih postavlja človeško življenje. V bolezni človek izkuša svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Vsaka bolezen more napraviti, da zaslutimo smrt. – Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in v upor zoper Boga. More pa tudi napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da spozna v svojem življenju to, kar ni bistveno, in se obrne k temu, kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev k njemu« (KKC 1500s).

Starozavezni človek živi bolezen pred Božjim obličjem. Pred Bogom izliva svojo tožbo nad svojo boleznijo in njega, Gospodarja nad življenjem in smrtjo, ponižno prosi za ozdravljenje. Izrael izkusi, da je bolezen skrivnostno povezana z grehom in zlom in da zvestoba Bogu v skladu z njegovo postavo vrača življenje: »Kajti jaz, Gospod, sem tvoj zdravnik« (2 Mz 15,26). Kristusovo sočutje z bolniki in njegova številna ozdravljenja vseh vrst bolnikov so razločno znamenje, da »je Bog obiskal svoje ljudstvo« (Lk 7,16) in da se je Božje kraljestvo približalo. Jezus nima samo moči ozdravljati, marveč tudi oblast odpuščati grehe: prišel je, da ozdravi celotnega človeka, dušo in telo; Kristus, zdravnik duš in teles, naroča apostolom: »Bolnike ozdravljajte« (Mt 10,8). Cerkev je prejela to nalogo od Gospoda in si prizadeva, da jo uresničuje tako s skrbjo, ki jo izkazuje bolnikom, kakor s priprošnjo, s katero jih spremlja. Apostolska Cerkev pa pozna poseben obred in zakrament v prid bolnikom, za katerega pričuje sv. Jakob: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere, bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni« (Jak 5,14–15). Bog je poveličal služabnika, svetega Jožefa, z darom ozdravljenja. Božja pota in obilni zahvalni darovi nam potrjujejo, kako prav ima Cerkev, ki imenuje svetega Jožefa za upanje bolnikov.

»Zavetnik umirajočih« (Patrone morientium). Verniki so se od nekdaj priporočali svetemu Jožefu za srečno zadnjo uro, ker so vedeli, kako mogočen priprošnjik in zaščitnik je. On stoji pri vratih večnosti, da vodi skoznje svoje zveste in pobožne častilce. Tudi sam je moral skozi ta vrata večnosti. Ta prehod zanj ni bil strašen, saj je vse dni svojega življenja najzvesteje služil Bogu, zlasti pa, ker sta mu stala ob strani Jezus in Marija. Rad stoji ob strani umirajočim, zlasti če ga zaupno kličejo na pomoč in so se mu že v življenju priporočali za srečno zadnjo uro. Da bo smrt podobna Jožefovi, se je treba za to potruditi že v življenju, saj pravi pregovor: »Kakršno življenje, takšna smrt.« Sveta Terezija Avilska pripoveduje: »Opazila sem pri svojih dragih hčerkah neizrekljiv mir in spokojnost, ko se jim je bližala zadnja ura. Videti je bilo, kakor da se potapljajo v zamaknjenju in sladkem miru molitve. Z ničimer niso razodele, da jim kaka skušnjava moti notranji mir, ki so ga uživale. To božansko razodetje je iz mojega srca pregnalo strah, ki sem ga imela pred smrtjo. Zdaj se mi zdi, da je najlažje umreti duši, ki je častila sv. Jožefa«. »Cerkev nas spodbuja, naj se pripravimo na uro svoje smrti ('Nagle in neprevidene smrti reši nas, o Gospod'), naj se obračamo k Božji Materi, da bi prosila za nas 'ob naši smrtni uri', in naj se izročamo svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt« (KKC 1014).

Ob svetem Jožefu, zavetniku umirajočih, naj bi se današnji človek spet učil »umetnosti umiranja« (ars moriendi). Zahod si dandanes prizadeva, da bi smrt izrinil iz javnosti, jo pokopal nekam globoko v podzemlje svoje zgodovine. Liturgija umiranja danes ne obstaja več. Toda strah in tesnoba še nikoli nista bila tako močna. (prim. Nicolas Diat. Je čas umiranja. Zadnji dnevi iz življenja menihov, Ljubljana 2020; prevedel Janez Ferkolj). Ljudje ne vedo več, kako umreti. Tomaž Kempčan pravi: »Misli na smrt, pa ne boš grešil«. Sv. Frančišek Asiški nas drami in svari, ko poje v Sončni pesmi:

Hvaljen, moj Gospod,

v naši sestri smrti,

ki ji nihče v življenju ne uide.

Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,

a blagor njim,

ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,

zakaj druga smrt

jim ne bo mogla storiti žalega.

»Strah hudobnih duhov« (Terror daemonum). Antični svet je doživel prihod krščanske vere kot osvoboditev od strahu pred demoni. To je prepričljivo pokazal zlasti Henri de Lubac. Tako se dogaja tudi danes povsod tam, kjer krščanstvo stopi na mesto starih plemenskih verstev in sprejme vase njihovo pozitivnost s tem, da jo preobrazi. Ta prodor z vso njegovo silovitostjo čutimo pri Pavlu, ko pravi: »Ni Boga razen enega... Imamo enega samega Boga, Očeta. Od njega prihaja vse in mi živimo naravnani k njemu. In eden je Gospod: Jezus Kristus. Po njem je vse in mi smo po njem« (1 Kor 8,5s). V teh besedah je osvobajajoča moč – veliki eksorcizem, ki očiščuje svet. Sveti Pavel dodaja: »Naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v obnebjih« (Ef 6,12). Kdo ne ve iz lastne izkušnje, kako nam je hudobni duh stalno za petami. Če smo ga odgnali zdaj, se bo naslednjič vrnil še hujši, kakor nas opozarja Gospod sam. A k sreči je Jezus, zmagovalec nad grehom in smrtjo, dal apostolom oblast izganjati hude duhove (prim. Mr 3,15; 6,7). Prav tako je Bog podelil svojo oblast izganjati hude duhove tudi svetemu Jožefu, ki je zaradi svoje svetosti »strah hudobnih duhov«. Jezus sam nas uči, da je hudobnega duha mogoče premagati »s postom in molitvijo«. Ali ni sv. Jožef prav zato tako mogočen pomočnik v skušnjavi in nevarnosti?

Papež Benedikt XVI. v razlagi Gospodove molitve pojasni prošnjo »In ne vpelji nas v skušnjavo«. Ob koncu pravi: »S to prošnjo govorimo Bogu: 'Vem, da potrebujem preizkušnje, da moje bitje postane čisto. Če dopustiš, da pridejo name preizkušnje, če – kakor pri Jobu – daješ hudiču del svobodnega prostora, potem misli, prosim, na omejeno mero moje moči. Ne pričakuj od mene preveč. Ne potegni predaleč meja, v katerih smem biti skušan, in bodi blizu s svojo varujočo roko, kadar postane zame preveč'… Ali naj pri tem ne bi pomislili na to, da je Bog naprtil posebno težko breme skušnjave tistim ljudem, ki so mu bili posebej blizu, velikim svetnikom, od Antona Puščavnika do Terezije iz Lisieuxa v pobožnem svetu njenega karmela. Ti so tako rekoč v Jobovem spremstvu, kot zagovor človeka, ki je hkrati obramba Boga. Še več: ti svetniki so na prav poseben način v občestvu z Jezusom Kristusom, ki je pretrpel naše skušnjave. Poklicani so, da prestajajo skušnjave nekega obdobja tako rekoč na lastnem telesu, v svoji lastni duši. Poklicani so, da prenesejo te skušnjave za nas, navadne duše, in nam s tem pomagajo priti k tistemu, ki je sprejel nase breme nas vseh… To prošnjo izrekamo v zaupljivi gotovosti, za katero nam je sveti Pavel podaril besede: 'Bog je zvest in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal tudi možnost, da jo boste zmagali' (1 Kor 10,13)«.

Prav to zaupanje nas krepi tudi v zadnji prošnji »Temveč reši nas hudega«. Ko prosimo, da bi bili rešeni hudobnega duha, prav tako prosimo, da bi bili osvobojeni vsakega sedanjega, preteklega in prihodnjega zla, ki mu je hudobni duh začetnik in podpihovalec. – Sveti Jožef, Odrešenikov varuh, varuj tudi nas! Sveti Jožef, strah hudobnih duhov, prosi za nas!

»Zaščitnik svete Cerkve« (Protector sanctae Ecclesiae). Papež Pij IX. je 8. decembra leta 1870 slovesno razglasil svetega Jožefa za zaščitnika svete Cerkve. Kakor je Jožef ščitil svojega varovanca in njegovo Mater ter jima bil skrben varuh, branitelj in zaščitnik, tako ne bo zapustil tistih, ki verujejo in so del svete Cerkve. Kakor je družini posvečal vso ljubezen in skrb, tako skrbi za celotno Cerkev. On nas podpira, da premagujemo vse skušnjave in ostanemo zvesti otroci svete Cerkve. Zato smo povabljeni: »Pojdite k svetemu Jožefu!«

Sv. Janez Pavel II. pravi, da je »Bog začetke odrešenja zaupal zvestemu varuhu svetemu Jožefu«. Zato ga Cerkev prosi, naj ji nakloni, da bo v zvestobi sodelovala pri delu odrešenja, naj ji bo podeljena ista zvestoba in čistost srca, ki je navdihovala Jožefa v služenju učlovečeni Besedi. Cerkev naj po njegovem zgledu in priprošnji vedno živi za Boga v pravičnosti in svetosti… Papež Leon XIII. je spodbudil katoliško Cerkev, naj prosi za varstvo svetega Jožefa, zavetnika celotne Cerkve. Njegova okrožnica se je sklicevala na tisto »očetovsko ljubezen«, ki jo je Jožef »izkazoval detetu Jezusu«, in priporočala »preskrbnemu varuhu svete Družine« tisti »delež, ki ga je Jezus pridobil s svojo krvjo«. Od takrat prosi Cerkev »pri ljubezni, ki ga je vezala z brezmadežno Devico, Božjo materjo« za varstvo sv. Jožefa in mu priporoča vse svoje skrbi, tudi glede nevarnosti, ki pretijo človeški družini.

Še danes imamo številne razloge, da molimo enako: »Odvrni od nas, ljubezni polni oče, vsako kugo zmot in greha. Podpiraj nas milostno iz nebes, o mogočni naš varuh, v tem boju zoper moči teme. In kakor si nekdaj otel dete Jezusa iz smrtne nevarnosti, tako brani zdaj sveto Cerkev božjo sovražnega zalezovanja in vsakega nasprotovanja«. Papež sv. Janez Pavel II. končuje svojo apostolsko spodbudo »Odrešenikov varuh« z besedo blagoslova: »Živo želim, naj bi pričujoči spomin na lik sv. Jožefa tudi v nas obnovil molitev, ki jo je pred sto leti moj predhodnik priporočal moliti. Prav gotovo ta molitev in Jožefov lik dobita v novem krščanskem tisočletju obnovljeno aktualnost za Cerkev našega časa… Naj bo sv. Jožef za vse edinstveni učitelj v služenju Kristusovemu odrešenjskemu poslanstvu. To služenje se v Cerkvi tiče vsakega posameznika in vseh: zakoncev in staršev, tistih, ki živijo od dela svojih rok ali vsakega drugega dela, oseb, ki so poklicane h kontemplativnemu življenju ali k apostolatu… Sv. Jožef naj doseže za Cerkev in za svet, pa tudi za vsakega od nas blagoslov Očeta in Sina in Svetega Duha« (Odrešenikov varuh, 31.32).

Anton Štrukelj