Kdor je v različnih težavah, se bo z zaupanjem zatekel k Bogu po pomoč. Ne gre za zaupanje v molitev, ampak za zaupanje v Boga, ki je povezano z vero vanj, in za osebno predanost njemu. V tej predanosti prepuščamo odločitev Bogu. Sv. Katarina Labouré je mlajšim sestram svetovala: »Če imaš kakšno težavo, pojdi pred tabernakelj in povej vse ljubemu Bogu. Nikomur ne bo pripovedoval, kaj te teži, in ti bo dal moč, da boš težavo prenašala.«
Mala Terezija je zaupno molila za spreobrnjenje na smrt obsojenega morilca Pranzinija. Njena molitev je bila uslišana. O zaupanju v Boga je rekla: »Zaupanje v Boga ni nikdar preveliko. Pri molitvi smo uslišani po meri našega zaupanja.«
Nikoli ne bo dovolj naglašeno, kako je pri prosilni molitvi poleg vere v Boga in ljubezni do njega potrebno zaupanje vanj, v njegovo dobroto in ljubezen do nas. Zaupamo Božji velikodušnosti: »On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega?« (Rim 8,32).
Med dobro prosilno molitvijo v človeku raste zaupanje, ki včasih preraste v prepričanje, da bo uslišan. Zgodi se, da je to prepričanje tako močno, da človek misli, da je že prejel, za kar prosi. Sv. Jožef Kotolengo, ustanovitelj Male hiše Božje previdnosti, ki deluje na podlagi popolnega zaupanja v Boga, je glede zaupanja dejal: »Za naše navadno zaupanje nam Bog da navadne stvari; če pa ga prosimo kaj izrednega, moramo hkrati imeti tudi izredno zaupanje. – Odgovor na našo molitev se večkrat zakasni zato, ker je naše zaupanje preslabotno ali pa naša vest zadolžena.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar