Marija Bistrica na Hrvaškem

V Mariji Bistrici na Hrvaškem so častili Devico Marijo z detetom. Ker so leta 1545 v ta kraj prišli Turki, je župnik hotel zaščititi kip pred onečaščenjem. Vzidal ga je v steno pod cerkvenim korom. Ne da bi ga je vrnil na svoje mesto, je umrl. Njegov naslednik ni vedel za skrivališče. Nekega dne je pod korom videl nenavadno luč. Začel je kopati in v steni našel kip.

Turki so leta 1650 spet prišli v to pokrajino. Župnik je vnovič zazidal kip, ki je bil skrit do leta 1684. V tem času je župnik imel videnje žene s svečo, ki ga je prosila: »Z vsem ljudstvom moli, da bi spet našla razgled.« Župnik je našel kip, množice so na ta kraj prihajale molit in dogodilo se je veliko čudežev.

V času od 1688 do 1786 so zabeležili 1.109 čudežev. Svetišče so povečali in ga 13. julija 1731 posvetili Naši snežni Gospe. Kraj so začeli imenovati Marija Bistrica.

Zaradi požara (1880) so zgradbo popolnoma prenovili. Leta 1923 je cerkev postala basilica minor, škofje pa so jo razglasili za narodno svetišče.

Leta 1935 se je na zaobljubljenem romanju zbrala velika množica vernikov, ki so Devici obljubili svojo zvestobo vse dotlej, »dokler bodo žuboreli naši potoki … dokler bodo zeleneli naši pašniki … dokler bomo čutili vonjave cvetlic naše domovine«.

Attilio Galli, Mati Cerkve petih kontinentov

Založba Segno, Udine 1997, str. 67–76.