Brat Celestin je z leseno nogo odkrevsal čez dvorišče. Kolikor je mogel, si je očistil obraz in obleko. Ko je vstopil skozi vrata, si je obleko malo spodvihal, da ne bi preveč kapljalo od njega.
Zvečer, ko je bilo delovnega dneva konec, je sedel k mizi in začel pisati pismo svojim domačim. Ni bilo novo, kar jim je pisal. O tem se je z brati že pogovarjal. A brez opatovega dovoljenja jih ni mogel prositi, da bi začeli misliti na novo stiskalnico. Še enkrat je nadrobno razložil, kako velike so potrebe in kako nerodno je, ker to opravilo traja ves mesec. Ko dozori grozdje na brajdah, je treba stiskalnico oprati in končati delo z grozdjem. Pozneje pa spet nadaljevati s sadjem. Bratu je pisal, da ga je opat Avguštin povabil, naj pride in se dogovori, kaj vse bo treba zbrati. Določiti bo treba, koliko lesa bo potrebno pripraviti. Na koncu je dodal še pozdrave za vse domače in da naj čim prej odpiše. Zjutraj je pismo zataknil na vrata pri bratu Hijacintu in si vesel mel roke, da bodo končno le dobili novo stiskalnico.
Za vse svete je bilo še zmeraj toplo. Pravijo, da je nastopilo Martinovo poletje. Vse je bilo že pospravljeno in pričakovali so, da se vreme v kratkem poslabša. Hitro se lahko ohladi. Nastopi megla, ki naredi dneve dolge in puste.
Tisti teden po vseh svetih so se mojstri za stiskalnico napovedali na obisk. Za nekaj dni so nameravali priti v samostan, da se vse dogovorijo, kar se je treba zmeniti. Prišli so z vlakom. Brat Hijacint jih je šel iskat na postajo, da jim ne bi bilo treba pešačiti do samostana. Veselo so se pozdravili, saj se že dolgo niso videli. Takrat menihi niso imeli dopusta, da bi pogosto obiskovali svoje domače. Da so smeli na kratko domov, se je moralo zgoditi že kaj posebnega.
Opat Avguštin jih je veselo pozdravil in naročil, naj jih nastanijo v sobah za goste. Brat Celestin je bil kakor na trnju. Veliko je imel vprašanj: Kako je doma? Kako so potovali? In še in še. Seveda je bila tudi nova stiskalnica v njegovih mislih čisto spredaj. Ni si znal predstavljati, kakšna bo videti. Toda zaupal je bratom, da bodo naredili zelo dobro, saj so bili daleč naokoli znani izdelovalci stiskalnic.
Prvi dan se niso dotaknili zadeve, zaradi katere so prišli. Bili so utrujeni od dolge poti in so se želeli najprej odpočiti. Zato so zvečer takoj po meniških molitvah legli vsak v svojo posteljo in trdno zaspali.
Zjutraj so bili pobožno pri sveti maši, ki se je brala pri glavnem oltarju. Eden izmed menihov je maševal, drugi so peli latinski koral. Bilo je čisto drugače kot pri njih v Radgoni. Tam so bile med tednom vedno tihe maše. Ljudje niso nič slišali in ne razumeli, zato so med mašo pridno molili rožne vence. Tu v stiški baziliki pa je bilo tako slovesno, kot da bi bil velik praznik. Koralno petje je naredilo sveto mašo praznično.
Po zajtrku so se z ekonomom sestali na polževem vrtu. Ogledali so si prostor, kjer naj bi stala nova stiskalnica. To je bila kozolcu podobna lesena lopa. Spredaj je imela stebre kot kozolec, zadnji del poslopja pa je bil naslonjen na pokopališki zid. Menihi so pod lopo spravili vse, kar se je dalo. V delu tega poslopja je imela domovinsko pravico stara že dotrajana stiskalnica. Bila je takšna, kot so jih imeli kmetje po zidanicah. Za prve čase po obnovi samostana je bila dobra. Ni bilo veliko sadja, pa še tisto, kar je bilo drevja, je bilo staro in zapuščeno. Menihi so po prihodu začeli saditi novo sadno drevje in počasi obnavljali sadovnjake. V prvih letih opatovanja opata Avguština je drevje že doraslo in začelo roditi obilne sadove.
Stiskalnica, ki so jo imeli, ni več zadostovala, da bi lahko v doglednem času pospravili vse, kar je bilo treba pospraviti. Res so kupili novo stiskalnico za vinograde v Hmeljčiču na Dolenjskem. Tam so kupili precej zemlje in uredili lepe vinograde. V jeseni sta bila dva brata stalno tam. Tudi eden izmed patrov se je preselil v hišo ob vinogradih. Menihi so stanovali v hiši, ki jo je samostanu podarila Kaplanova Mici. Sama je gospodinjila menihom in pomagala v vinogradu.
Starejši brat Franc Irgolič je na hitro z očmi preletel vso navlako, ki se je nabrala pod lopo. Prvo, kar je rekel, je bilo:
»Večji del te navlake bo treba pospraviti. Tukaj bomo potrebovali veliko prostora. Posebno med postavljanjem stiskalnice bo potrebno dovolj prostora za delo.«
»To bomo čez zimo vse uredili. Končno bomo imeli nujen razlog, da ves prostor lepo pospravimo,« je dejal ekonom.
»Jožef, primi meter, da izmerimo, koliko je prostora pod to lopo,« je ukazal starejši brat Franc.
Jožef je prijel merilni trak in šel v zahodni del poslopja ter se postavil ob steno. Franc je šel na drugi del stavbe in odčital.
»Dovolj prostora bo. Lahko vam bomo postavili tako veliko stiskalnico, da boste vse, kar boste imeli, stisnili v dobrem tednu.«
»Potrebno bo tudi zravnati tla, saj vidim, da ni preveč ravno in malo visi. Vsaj tisti del, kjer bomo postavili stiskalnico, morate narediti vodoraven.«
»Še bolje pa bi bilo, da bi tam za pol metra skopali v tla in naredili betonsko podlago, da bo stiskalnica dobro stala,« je dodal Franc.
Ko sta izmerila, si je Franc zapisal mere v mali zvezek, ki ga je nosil v žepu.
Pater ekonom se je šele sedaj zavedel, kaj vse so nanosili pod lopo. Ko je bilo treba kaj na hitro odložiti, je našlo svoje mesto pod lopo. Bila je priročna streha, kamor je bilo mogoče marsikaj postaviti. Sklenil je, da bodo pospravljati začeli čim prej, da ne bo pozneje premrzlo. Pospravljanje in prenašanje reči pa tudi ni prijetno, ko zapade sneg. To misel je izrazil na glas.
Mojster Franc Irgolič je bil zadovoljen s tako odločnostjo. Toda dodal je:
»Kopati bo najbrž težko, če bo zemlja zmrznila. Lahko počakate do pomladi. Betona pa ne smete zaliti pozimi, ker ne sme zmrzniti. To boste naredili najbolje spomladi, ko ne bo več zmrzovalo.«
Brat Celestin je vesel spremljal pogovor. Bil je srečen, da se je zadeva s stiskalnico začela premikati. Marsikatero jesen je bil že sit dela ob stiskalnici, ko je pogosto kaj nagajalo. Če so deske od koša zdrsnile iz utorov, je bilo vse narobe. Vse naokoli je bilo umazano in oškropljeno s sadno brozgo. Nekajkrat je bil tudi sam ves prepleskan, ko je brizgnilo vanj. V mislih si je predstavljal novo stiskalnico in se je veselil. Še bolj pa je bil vesel, da je opat Avguštin to delo zaupal njegovima bratoma. Kakor zasanjan je stal ob skupini in pozabil, kaj se dogaja okoli njega.
»Dobro bi bilo pogledati, koliko lesa imate doma,« je dejal Franc patru ekonomu.
»Večino lesa imamo pri žagi na južni strani ob samostanu. Nekaj starejšega in že suhega pa je ob mizarni na severu. Toda najbolje je, da gremo pogledat.«
Vsi skupaj so šli in si ogledali zaloge lesa. Franc je bil zadovoljen, saj je našel nekaj zelo debelih hrastovih plohov, ki bi jih lahko porabil za dno stiskalnice. Tudi močnega hrastovega tramovja je bilo kar nekaj. Toda nekaj ga je skrbelo.
»Potrebovali bomo močno in dolgo hrastovo deblo za sleme. Ali imate na žagi kaj primernega?«
»Kaj vse imamo, ne morem natančno reči. Toda gremo še na žago in poglejmo,« je dejal ekonom.
Samostanska žaga je bila na južni strani ob Stiškem potoku. Bila je včasih Žagarjeva last. Ker je bil sam Žagar že onemogel, so jo kupili od njega. Imel je še sina, ki mu je pomagal pri delu. Žagarjev Pepe je ob žagi naredil malo jezerce, da mu je voda gnala žago. Menihi so to jezerce malo povečali in vanjo vgradili turbino, da so pridobivali elektriko. Žago so modernizirali. Pepe in njegov sin sta pomagala pri žaganju, glavno delo pa so opravljali stiški bratje. Lepo so se razumeli in tudi Pepe je bil vesel, da je njegova žaga iz skromnega začetka zrasla v tako lepo in moderno samostansko žago. Seveda si je Pepe zase in za svojega sina izgovoril kotiček. Imela sta malo hišico med visokimi tepkami ob Korletovi njivi. Tako so po domače rekli stiški božji njivi. Najbrž so menihi kupili njivo od Korleta, ko je bilo treba urediti pokopališče.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar