»Molitev je zaupanje: zaupamo, da je Bog z nami vse dni do konca. Čudovite so Petrove besede: 'Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga' (Jn 6,68s) Katere besede so bolj človeške od teh, saj človek potrebuje oporo in smisel življenja tako, kot potrebuje hrano in pijačo, da se nasiti, in prijateljsko roko, da se nanjo opre, kot potrebuje smehljaj in prijazno besedo ... Kljub vsem lepotam, ki jih srečujem v življenju, kljub vsem globinam, ki mi jih podarjajo drugi ljudje, kljub vsem spoznanjem, ki so vzcvetela v moji duši, ostaja na dnu srca praznina, ki je lepota ne more potešiti, globina ne zapolniti, spoznanje ne požlahtniti. Zato vedno močneje čutim bližanje časa, ko bo Božji Duh vel nad vodami, ko bo Božja roka vzbudila pomlad in veselje, ko bom sanjal o cvetoči češnji in šepetanju vetra, ko bo moja duša stopila v čisto nov, posvečen svet, kjer bo molitev spoznala svojega Stvarnika, kjer bom lahko zapel z Gradnikom: »Tu je pristan, zavetje brez viharja, ni več teme, je sama zarja.« Zaradi vsega tega bo vse moje življenje v meni ostalo hrepenenje po Bogu, zaradi tiste neizpetosti duše, ki mi jo tako globoko in mojstrsko dovršeno vsak dan potrjuje preprosta indijanska molitev, ki mi je morda prav zato najljubša:
Usmili se me, Gospod.
Mojo dušo muči večni glad.
Ničesar ni tu, da bi ga mogel potešiti.
V temi tavam.
Usmili se me, Gospod.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar