Ob nedelji Božje besede razmišljajmo o Svetem pismu kot knjigi za našo svetost. Prizadevanje za svetost je naglašeno že v Stari zavezi Izraelcem: »Bodite sveti, ker sem jaz svet!« V Novi zavezi ga je ponovil sveti Peter: »Kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem ravnanju. Saj je zapisano: 'Bodite sveti, ker sem jaz svet.'« »To je Božja volja, vaše posvečenje,« je učil sv. Pavel. Vsak dan v očenašu molimo: »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.« Sveti smo, če je naša volja enaka Božji, kar po sv. Maksimilijanu Kolbeju lahko izrazimo s formulo: v=V. Za kristjana je normalno, da hodi za Kristusom in ga posnema v njegovi svetosti. Prav tako, da se v odnosu do sovražnikov ravna po njegovem navodilu: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« Drugi vatikanski cerkveni zbor je v posebnem poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi naglasil, da smo vsi poklicani k svetosti. To je čudovit program! Postati svet je v nekem smislu isto kakor postati deležen notranjega življenja Boga samega.
Naša svetost, in napredovanje v njej, se razodeva predvsem v naši ljubezni do Boga in do ljudi. Tu nam prihaja naproti s svojo ljubeznijo Bog sam. On nas neizmerno ljubi. Ta resnica je najpomembnejše spoznanje v našem življenju. Mnogo pomembnejše od tistih spoznanj, ki jih dobimo v šoli. Svetniki so postali sveti, ker jih je ta resnica popolnoma prevzela. Mala Terezija je v svoji priljubljeni knjigi Povest duše zapisala: »Jezus, kako bi mogla kdaj z besedami izraziti nežno ljubezen, s katero vodiš mojo malo dušo?« Sv. Katarina Sienska se je v knjigi Pogovor o Božji previdnosti takole pogovarjala z Bogom: »Zakaj si človeka povzdignil k takšnemu dostojanstvu? Zaradi nepojmljive ljubezni. O brezno ljubezni! Kako naj ne bi počilo srce, ko vidi, kako visokost sestopa k naši nizkosti, kakršna je nizkost človeške narave? In vzrok za to? Ljubezen.« Lahko bi rekli, da je Sveto pismo knjiga o Božji ljubezni do nas, o razkritju čudovitega Božjega Srca. Zato je ob delovanju Svetega Duha tudi najučinkovitejše vabilo za našo ljubezen do Boga in vsega njegovega stvarstva, predvsem do ljudi. Človekovo srce je ustvarjeno za ljubezen. Zato se more zadovoljiti le s takim Bogom, ki ljubi, ki je ljubezen. Res ga Sveto pismo tako predstavlja. On je naš najboljši Oče, naš največji prijatelj, naše vse. Ljubi nas neskončno bolj, kakor more najboljša človeška mati ljubiti svojega otroka. To je Bog sam povedal in dokazal na svojem učlovečenem in na križu razpetem Sinu. Božji Sin se nam je iz ljubezni do nas osebno približal do skrajnih meja; zaradi nas in zaradi našega odrešenja je postal Otrok v jaslih in Zavrženec na križu; navzoč je pod podobama kruha in vina; srečujemo ga v lačnem in žejnem, v tujcu in nagem, v bolniku in zaporniku.
Sveto pismo o Božji ljubezni do nas in o naši ljubezni do Boga in do bližnjega govori zelo pogosto. Ljubeče Božje delovanje kažejo že prve strani Svetega pisma, kjer je govor o stvarjenju sveta in človeka. Ko je Bog vse ustvaril, uredil in obilno obdaroval, se je tega veselil. »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« Ko Sveto pismo, ta najpomembnejša knjiga sveta, govori o Božji ljubezni do nas, s tem razodeva posebno Božjo naklonjenost, ki je izražena na zelo različne načine. V Stari zavezi se kaže v odnosu do izvoljenega ljudstva, v Novi zavezi pa doseže svoj vrh v Jezusu Kristusu, v njegovi velikonočni skrivnosti, in v izlitju Svetega Duha na binkoštni praznik.
Mogli bi reči, da je tisti posameznik ali skupnost, ki živi v nesebični ljubezni, uresničen evangelij. Kaj je prava ljubezen, se moremo naučiti predvsem pri Jezusu in v njegovem veselem oznanilu, kakor ga razodevajo novozavezni spisi. Jezus in apostoli so od začetka naglašali pomen nesebične ljubezni.
Apostol Janez je zapisal: »V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. V tem je ljubezen: ne, da smo mi vzljubili Boga, ampak da je on nas vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe.« »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali Božji otroci – in to tudi smo.«
Učenec, ki ga je Jezus ljubil in je najgloblje prodrl v skrivnost Božje ljubezni, je dvakrat zapisal: »Bog je ljubezen.« Kdor ljubi z Božjo ljubeznijo, ima v sebi Boga, ki je ljubezen: »In mi smo spoznali in verujemo v ljubezen, ki jo ima Bog do nas. Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«
Véliki sv. Avguštin je o teh besedah apostola Janeza zapisal: »Kako hitro poveš: Bog je ljubezen! Da, tri besede: če šteješ, je en sam stavek; a če tehtaš, ima silno težo! Bog je ljubezen. Kdor je v ljubezni, je v Bogu in Bog v njem. Imej svoje stanovanje v Bogu, in daj, da bo Bog stanoval v tebi; bodi v Bogu in Bog bo v tebi. Bog ostane v tebi, da te drži v sebi; in ti ostani v Bogu, da ne padeš.«
Ob poslušanju in branju Svetega pisma rasteta v nas hvaležnost in ljubezen ter svetost. Predvsem je pomembno poglobljeno osebno srečanje z Gospodov. Če nas ogroža mlačnost, on poglablja našo gorečnost; če smo žalostni, nas tolaži; če smo v duhovni suhoti, nas druženje z njim po Božji besedi osveži in osreči; kadar omagujemo, pride na pomoč s svojo milostjo; če nas teži križ, nam ga pomaga nositi; kadar nas je kdo razžalil, nam da milost za odpuščanje in mir; kadar pademo v greh, nam podari milost Božjega odpuščanja in novega začetka.
Če smo doslej premalo črpali iz Svetega pisma zase duhovno hrano, naj bo za naprej drugače. Kdor ne napreduje, nazaduje, je rekel že sv. Bernard. Pomembno je redno branje in premišljevanje Božje besede. Vzor nam je Devica Marija, o kateri je po obisku pastirjev evangelist Luka zapisal: »Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu.« Po najdenju dvanajstletnega Jezusa v templju in vrnitvi v Nazaret je isti evangelist ponovil: »Njegova mati je vse te stvari ohranila v svojem srcu.« Marijino vlogo ob srečanju z Božjo besedo lahko izrazimo s štirimi glagoli: Marija je Božjo besedo poslušala, jo ohranjala, premišljevala in po njej živela.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar