Dragi bratje in sestre!
»Dieu est le Dieu du coeur humain« [Bog je Bog človeškega srca]. V teh navidezno preprostih besedah spoznamo značilnost duhovnosti velikega učitelja, o katerem bi vam danes rad spregovoril: svetega škofa in cerkvenega učitelja Frančiška Saleškega. Bil je rojen leta 1567 v francoski obmejni pokrajini, kot sin gospoda de Boisy, iz starodavne plemiške družine v Savoji. Njegovo življenje je potekalo na prehodu med dvema stoletjema, 16. in 17. Vase je sprejel najboljše nauke in kulturne dosežke iztekajočega se stoletja in povezal humanistično dediščino s hrepenenjem po Absolutnem, ki je bilo lastno mističnim tokovom. Prejel je zelo temeljito izobrazbo: v Parizu je dokončal višje študije, pri čemer se je posvečal tudi teologiji. Na univerzi v Padovi pa je na željo svojega očeta začel študij prava, ki ga je sklenil odlično z doktoratom »utroque iure« – cerkvenega in civilnega prava. V svoji skladno potekajoči mladosti se je ukvarjal z mišljenjem sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinskega. Pri tem je doživljal globoko krizo, ki ga je pripeljala k premišljevanju o večnem zveličanju in Božji predestinaciji (vnaprejšnji določitvi). Najpomembnejša teološka vprašanja svojega časa je prestajal kot pravo duhovno dramo. Na vso moč goreče je molil, a dvom ga je mučil tako hudo, da nekaj tednov skoraj ni mogel jesti in spati. Na višku preizkušnje se je podal v cerkev dominikancev v Parizu, odprl je svoje srce in molil: »Naj se zgodi karkoli, Gospod, ti vse držiš v svojih rokah in vsa tvoja pota so pravičnost in resnica; karkoli si že določil zame…; tebe bom ljubil, o Gospod, ki si vedno pravičen sodnik in usmiljen Oče […], tebe bom ljubil, o moj Bog, vedno bom upal na tvojo milosrčnost in te hvalil vedno znova … O Gospod Jezus, ti boš vedno moje upanje in moje zveličanje v deželi živih.« Dvajsetletni Franc je našel mir v koreniti in osvobajajoči resničnosti božje ljubezni: ljubim Boga, ne da bi kaj zahteval za to in zaupam v božjo ljubezen. Ne sprašujem, kaj bo Bog storil z menoj. Preprosto ljubim Boga, ne glede na to, kaj mi daje in česa ne. Tako najdem mir. In vprašanje o vnaprejšnji odločitvi – o katerem so tedaj razpravljali – je bilo rešeno, ker Franc ni iskal drugega kakor to, kar je mogel dobiti od Boga. Preprosto ga je ljubil in se prepustil njegovi dobroti. In to bo skrivnost njegovega življenja, ki bo prišla na dan v njegovem glavnem delu: v Razpravi o ljubezni do Boga.
Kljub nasprotovanju svojega očeta je Frančišek sledil Gospodovemu klicu in bil 13. decembra 1593 posvečen v duhovnika. Leta 1602 je postal škof v Ženevi, v času, ko je mesto postalo trdnjava kalvinizma. Tako je bil škofovski sedež celo »v izgnanstvu« v Annecyju. Kot pastir uboge in preskušane škofije v gorati pokrajini, katere trdoto in lepoto je dobro poznal, je zapisal: »Boga sem v vsej njegovi dobroti in milobi srečal celo sredi naših najvišjih in strmih gora, kjer so ga mnoge preproste duše ljubile in častile v vsej resnici in iskrenosti; tam so sredi strašnih ledenikov skakali gamsi in koze ter oznanjali njegovo hvalo.« Vendarle ima njegovo življenje in učenje neizmeren vpliv na Evropo njegovega časa in naslednjih stoletij. Frančišek je apostol, pridigar, pisatelj, mož dejanja in molitve; prizadeva si uresničevati ideale tridentinskega koncila; udeležuje se razpravljanja in pogovora s protestanti, pri čemer vedno bolj izkuša učinkovitost osebnega odnosa in ljubezni onkraj nujne teološke razprave. Zaupali so mu diplomatska poslanstva na evropski ravni kakor tudi družbene naloge posredovanja in sprave. Sv. Frančišek Saleški pa je predvsem duhovni voditelj: srečanje z mlado damo, gospo de Charmoisy, ga bo spodbudilo, da bo napisal eno najbolj branih knjig sodobnega časa: Filoteja ali Navodilo za bogoljubno življenje (MD, Celovec 1955). Iz njegovega globokega občestva z izredno osebnostjo, s sveto Ivano Frančiško Šantalsko, bo nastala nova redovna družina, red Marijinega obiskanja. Ta red – kakor je želel svetnik – se odlikuje s popolno posvetitvijo Bogu, z življenjem v preprostosti in ponižnosti, v izredno dobrem opravljanju običajnih reči. Piše: »Hočem, da imajo moje hčere eno samo hrepenenje, da bi s svojo ponižnostjo častile našega Gospoda.« Umre leta 1622 v starosti 55 let, po življenju, zaznamovanem s trdostjo časa in apostolskega prizadevanja.
Življenje sv. Frančiška Saleškega je bilo sorazmerno kratko, a zelo globoko. Iz osebnosti tega svetnika izhaja vtis izpolnjenosti, kakršno le redko najdemo. Odraža se v notranjem miru njegovega umskega iskanja, a tudi v bogastvu njegovih občutij, v »blagosti« njegovih naukov, ki so imeli velik vpliv na krščansko vest. Utelešal je več pomenov pojma »človeškost«, ki ga ima ta beseda takrat in danes: omiko in vljudnost, svobodo in nežnost, plemenitost in solidarnost; njegov videz je odražal nekaj od veličastnosti pokrajine, v kateri je živel. Ohranjal je tudi njeno preprostost in naravnost. Častitljive besede in podobe, v katerih se je izražal, tudi v ušesih današnjega človeka zvenijo povsem nepričakovano kakor zaupna materinščina.
Frančišek Saleški namenja Filoteji, umišljeni prejemnici svojega Navodila za bogoljubno življenje (1607), vabilo, ki se je tedaj moglo zdeti revolucionarno: vabi jo, naj popolnoma pripada Bogu, naj živi v svetu in izpolnjuje dolžnosti svojega stanu. »Rad bi poučil one, ki žive v mestih, na dvoru.« Dokument, s katerim ga bo papež Pij IX. dobri dve stoletji pozneje razglasil za cerkvenega učitelja, še bolj poudarja to razširitev poklicanosti k popolnosti, k svetosti. Tam je zapisano: »[Prava pobožnost] je segla do kraljevega prestola, v šotor vojskovodij, v sodne dvorane, v urade, v delavnice in celo v pastirske koče.«
Tako je nastalo tisto povabilo laikom, tista skrb za posvečevanje svetnih stvarnosti in posvetitev vsakdanjika, ki ga vedno znova poudarjata drugi vatikanski koncil in duhovnost našega časa. Pokazal se je ideal spravljenega človeštva, v soglasju svetne dejavnosti in molitve, svetnega stanu in prizadevanju za popolnostjo, z Božjo pomočjo, ki prešinja vse človeško, ga očiščuje, ne da bi ga uničilo, in ga povzdiguje v božje višine. Teotimu, odraslemu, duhovno zrelemu kristjanu, kateremu nekaj let pozneje namenja svojo Razpravo o ljubezni do Boga (1616), ponuja sv. Frančišek Saleški obsežnejši nauk. Na začetku predpostavlja jasen pogled na človeka, antropologijo: človekov »razum« ali »razumna duša« je prikazan kot skladna zgradba, kot tempelj, ki je razdeljen na več prostorov, ki se nahajajo okoli središča. To središče skupaj z velikimi mistiki imenuje »vzvišeno višino«, »vrh« duha ali »najvišjo konico« duše. Na tej točki razum, potem ko je prehodil vse svoje stopnje, »zapre oči« in spoznanje se popolnoma zedini z ljubeznijo. Ljubezen je v svoji teološki, božji razsežnosti razlog obstoja vseh stvari, in sicer v vzpenjanju brez prelomov in prepadov. Ta nauk je sv. Frančišek Saleški povzel v znameniti besedi: »Človek je dopolnitev vesolja, duh je dopolnitev človeka, ljubezen dopolnitev duha in božja ljubezen je dopolnitev ljubezni.«
V velikem razcvetu mistike je Razprava o ljubezni do Boga v najresničnejšem pomenu besede suma, povzetek, in hkrati očarljivo leposlovno delo. Pot k Bogu opisuje na osnovi priznavanja »naravnega nagnjenja«, ki je vpisano v srce – četudi grešnega – človeka, da ljubimo Boga nad vse. Po vzoru Svetega pisma sv. Frančišek Saleški govori o zedinjenju Boga in človeka, ko razgrinja celo vrsto podob medčloveških odnosov. Njegov Bog je Oče in Gospod, Ženin in Prijatelj; ima materinske poteze in značilnosti dojilje; je Sonce, ki ga tudi noč skrivnostno razodeva. Takšen Bog priteguje k sebi človeka z vezmi ljubezni, torej prave svobode: »Kajti ljubezen ne zadržuje kaznjencev in sužnjev, ampak vse postavlja pod svojo pokorščino z očarljivo močjo, da ni nič tako močnega kakor ljubezen, a tudi nič tako ljubezni vrednega kakor njena moč.« V razpravi našega svetnika najdemo globoko premišljevanje o človeški volji in opis njenega toka, usihanja in umiranja, da bi živeli v popolni izročitvi ne le Božji volji, ampak tudi temu, kar njemu ugaja, njegovemu zadovoljstvu, »bon plaisir«. Na višku zedinjenja z Bogom so zamaknjenja kontemplativne ekstaze in žuborenje dejavne ljubezni do bližnjega, ki je pozorna do potreb drugega in jo imenuje »zamaknjenje dejanja in ljubezni«.
Ko beremo knjigo o ljubezni do Boga in še bolj mnoga pisma o duhovnem vodstvu in prijateljstvu, opazimo, kakšen poznavalec človeškega srca je bil sv. Frančišek Saleški. Sv. Ivani Šantalski piše: »To naj bo temeljno pravilo naše pokorščine: pišem ga z velikimi črkami: storimo vse iz ljubezni, nič iz prisile! Bolj ljubimo pokorščino, kakor se bojimo nepokorščine! – Puščam Vam duha svobode; ne tistega duha, ki zanika pokorščino, kajti to je svoboda mesa, ampak tistega duha, ki izključuje prisilo, tesnobnost in zaletavost.« Ni brez razloga, da na začetku mnogih poti pedagogike in duhovnosti našega časa najdemo sled tega učitelja, brez katerega ne bi bilo niti sv. Janeza Boska niti junaške »male poti« sv. Terezije iz Lisieuxa.
Dragi bratje in sestre, v času, kakor je naš čas, ki išče svobodo, tudi s silo in notranjim nemirom, ne smemo prezreti pomembnosti tega velikega učitelja duhovnosti in miru, ki svojim učencem posreduje »duha svobode« – resnične svobode – na višku očarljivega in popolnega nauka o resničnosti ljubezni. Sv. Frančišek Saleški je zgleden pričevalec krščanskega humanizma; s svojim domačim slogom, s prispodobami, ki imajo včasih polet poezije, spominja, da človek globoko v notranjosti nosi zapisano hrepenenje po Bogu in da samo v njem najde resnično veselje in svoje popolno uresničenje.
Papež Benedikt XVI., Sveti Frančišek Saleški. Kateheza pri splošni avdienci, 2. marca 2011, prevod A. Štrukelj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar