Bodi najprej skleda.
Če si pameten, boš rajši podoben skledi kakor žlebu, ki takoj izlije, kar je sprejel, medtem skleda čaka, da se napolni ter potem brez svoje škode razliva, kar ji preostane … V Cerkvi imamo danes mnogo žlebov in malo skledic. Ljudje, po katerih nam dotekajo nebeški potoki, so tako ljubeznivi, da bi radi prej izlivali, kakor pa so bili naliti. Bolj so pripravljeni govoriti kakor poslušati, in učiti, česar se niso naučili. Radi bi bili na čelu drugih, čeprav še sami sebe ne znajo voditi.
Nauči se, da boš tudi ti izlival le iz polnosti in da ne boš hotel biti bolj darežljiv kakor sam Bog. Skledica naj postane izvir, ki ne izteka v potok ter se ne razširi v jezero, dokler se sam ne napolni s svojimi vodami. Za skledico ni nobena sramota, če ni bolj radodarna kakor njen izvir. Končno, ali ni vir vsega življenja poln sam v sebi in poln po samem sebi, najprej prekipel ter se potočil v najbližje skrivnosti nebes in jih napolnil z dobroto?
Svoje raztresaš in zapravljaš, če hitiš izlivat iz sebe, ko še nisi poln do vrha, saj proti postavi orješ s prvostorjenim volom in strižeš prvostorjeno ovco. (prim. 5 Mz 15,19).
Najprej se daj napolniti, potem pa vneto izlivaj! Blagodejna
in modra ljubezen navadno najprej sprejema, a ne izliva.
Človekova ljubezen
Veličina vsake duše je v sorazmerju z njeno ljubeznijo. Če ima mnogo
ljubezni, je duša velika, če ima malo ljubezni, je majhna; tista pa, ki nima
nič ljubezni, ni nič, kakor pravi Pavel: »Ko ne bi imel ljubezni, nisem nič« (1
Kor 13,3), (27,10).
Razločevanje duhov – poslušanje
Ko
v srcu hudo mislimo, je to mišljenje naše, če pa dobro, tedaj v nas govori Bog.
Ono govori naše srce, to pa posluša. Zato pravi psalmist: »Poslušam, kaj govori
Gospod Bog. Zares, o miru govori svojemu ljudstvu« (Ps 85,9). Bog torej izreka
v naši notranjosti mir, pobožnost in pravičnost, saj česa takega ne mislimo iz
sebe, ampak v sebi zaslišimo. (32,5) .
Duhovni napredek
»Hodimo, dokler imamo luč, da nas ne objame tema!« (Jn 12,35). Hoditi se pravi napredovati. Napredoval je apostol, ki je rekel: »Ne mislim, da sem dosegel«, in je dostavil: »Eno pa rečem, pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem proti temu, kar je pred menoj.« Zares veliko zaupanje, s katerim je velika izbrana posoda, apostol Pavel, odklonil, kar je dosegel, in mislil le na to, kar mora še doseči. Torej ni v nevarnosti, da ga objame smrtna tema, tisti, ki hodi, ampak tisti, ki sedi. In kdo sedi, če ne tisti, ki mu ni mar za napredek? (49,7).
Ni komentarjev:
Objavite komentar