Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 19. februar 2022

+ Mag. Matjaž Zupan, ves Marijin

V petek, 29. oktobra 2021, se je 52-letni duhovnik mag. Matjaž Zupan na gori Ogradi v bohinjskem gorovju smrtno ponesrečil. Rojen je bil 8. marca 1969 v Kranju. Najprej je bil gradbeni inženir in je gradil ceste in mostove. Z duhovniškim posvečenjem 29. junija 2002 v ljubljanski stolnici je postal graditelj Božjega kraljestva. Novo mašo je pel v župniji Naklo, kamor so se starši preselili kmalu po njegovem rojstvu. Največ časa je bil župnik v župniji Škofja Loka – Suha, nazadnje pa v Srednji vasi, ko je smrt prekinila njegovo zelo zavzeto dušnopastirsko delovanje, izrazito povezano z Materjo Marijo.

Matjaževo povezanost z Devico Marijo kaže že njegova magistrska naloga na Teološki fakulteti v Ljubljani o Marijinem mestu v skrivnosti Svete Trojice. Duhovnik Matija Selan je o marijanski usmerjenosti župnika Zupana v Sporočilih slovenskih škofij zapisal: »Odlično mesto v njegovem življenju je imela Devica Marija. Že kot mladostnik se je zavestno in osebno posvetil njenemu brezmadežnemu Srcu. Marija mu je bila svetovalka. Njegovo novomašno geslo je bilo: 'Mati, svetuj nam na zemeljski poti.' […] Bil je estet in asket. V odnosu do Boga in Marije pa Totus tuus. Ves Jezusov in Marijin. Bil je član duhovniške molitvene binkoštne dvorane. Vsa leta se je vsakih štirinajst dni redno udeleževal srečanj. […] V duhovniški družbi je s kolesom večkrat romal v Medžugorje, enkratno je bilo kolesarjenje v Lurd, Santiago de Compostela, v Fatimo in potem še naprej do Gibraltarja, kar priča tudi o njegovih fizičnih sposobnostih.

Že kot študent in potem v inženirskem poklicu je vedno šel z ministranti svoje župnije Naklo taborit v gorski tabor na Dolgih Njivah na višini 1800 m. Slovenski planinski svet in v zadnjih dveh letih še posebej bohinjski hribi in Triglavsko pogorje so bili zanj 'sled sence zarje onstranske glorije'.«

V eni od katehez na Radiu Ognjišče je razmišljal tudi o tem, kako sprejeti Božjo voljo ob tragedijah, nesrečah: »Gotovo je ravno to, da kakšne tragedije, nesreče marsikaj postavijo pod vprašaj, predvsem zato, ker mi gledamo več ali manj samo na to življenje in mislimo, da je s smrtjo vsega konec, ampak to je ali pomanjkanje znanja ali pomanjkanje razsežnosti našega duha. Kajti tudi če človek umre, se ne zgodi nič drugega, kot da pade v Božje naročje. Smrt ni tragika, je pot v večno življenje. Gotovo je bridkost ali križ, kot rečemo, vedno preizkušnja v veri, a apostol Pavel pravi: 'Vztrajajte v preizkušnjah'.«

SSŠ 2021, št. 12

Ni komentarjev:

Objavite komentar