Bistvo posvetitve je v skladu s posvetitveno molitvijo zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter nepreklicna podaritev Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter po njem Jezusovemu presvetemu Srcu. To je naš odgovor na njuno neizmerno ljubezen, odgovor, ki se mora poznati v našem življenju.
Kaj je vzrok, da se bolj ne odpremo Kristusu in njegovemu evangeliju, da ne posnemamo bolj zavzeto naše Matere Marije? To je naša sebičnost, grešnost, zagledanost vase, v naše trenutne koristi in ugodje. To so resne ovire na poti k Bogu.
Da se lahko popolnoma podarimo Marijinemu Srcu in se po njem posvetimo in izročimo Jezusovemu Srcu, moramo prej odstraniti vse ovire. To sta poleg naših grehov in slabih nagnjenj, tudi zlo, ki nas obdaja, in hudobni duh, kateremu pogosto nasedamo. Iti moramo v duhovni boj z zapeljivostjo zla. Sami v tem boju brez božje pomoči ne moremo biti zmagovalci. Z molitvijo si moramo izprositi božjo pomoč in Marijino priprošnjo. S premišljevanjem Jezusove in Marijine dobrote in ljubezni se bo naša volja nagnila k dobremu in se tako odtrgala od zla. Če hočemo biti dobri, moramo plavati proti toku, ravnati drugače, kakor danes ravna večina ljudi. Ko se odpovemo vsemu zlu in se podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se s tem obnovi in poglobi zaveza z Bogom, ki je bila sklenjena pri svetem krstu.
Na znotraj lahko človeka premakne samo ljubezen. Te moči nima nobena zunanja sila in zunanja zapoved. Če se bomo poglabljali v Jezusov evangelij, v njegovo daritev na križu, v mašno daritev in v njegovo prebivanje v naših tabernakljih, bomo vedno znova odkrivali njegovo neizmerno ljubezen, ki more ogreti naša mrzla srca, jih odtrgati od navezanosti na greh in jih navdušiti za krepost.
Sv. Janez Vianney je govoril svojim poslušalcem: »Ob smrti nam bo žal časa, ki smo ga zapravili za užitke, za prazne pogovore, za počivanje, namesto da bi ga porabili za odpoved, za molitev, za dobra dela, za premišljevanje svoje uboge revščine in objokovanje svojih pomilovanja vrednih grehov! Takrat človek vidi, da ni ničesar napravil za nebesa. Kako žalostno je to, otroci! Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali pa nesrečna. Nimajo duha in zdrave pameti; človek se zgrozi ob tem!«
Ko se posvetimo in izročimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, s tem pokažemo pripravljenost, da si bomo prizadevali za življenje v prijateljstvu z Jezusom in Marijo in da bomo posnemali njune kreposti ter se varovali greha. Če se zavestno podarimo Marijinemu Srcu in po njem Jezusovemu Srcu, se nam tudi onadva podarita na nov način. Z Jezusom se nam podari nebeški Oče. Izpolni se Jezusova napoved: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem"«(Jn 14,23). Tako se bomo oblikovali po Jezusovem in Marijinem Srcu. V nas bo vedno manj prostora za greh.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar