Preden je bila ustanovljena župnija, niso v Stični potrebovali velikega pokopališča. Tiste, kar jih je želelo biti pokopanih v Stični, so dali k večnemu počitku ob cerkvi svete Katarine zunaj obzidja, na severni strani samostana. Toda v času, ko ni bilo menihov v Stični, so pokopališko cerkvico podrli. Še prej pa je cesar Jožef II. ustanovil v Stični župnijo. Takrat je bilo potrebno, da bi imeli večji prostor za pokopališče, saj mora vsaka župnija imeti svoje pokopališče. Na Korletovi njivi so uredili kraj za zadnji počitek in v sredo postavili pokopališko kapelo.
V hišici ob pokopališču sta torej živela Žagarjev Pepe in njegov sin. Menihi so skrbeli zanju. Vsak dan so jima prinašali hrano in vse, kar sta potrebovala za življenje. Zadovoljna sta bila in veselo pomagala na žagi.
Ob žagi je bilo nekaj kar močnih hrastovih debel. Franc si jih je takoj ogledal. Bil je zadovoljen, a pravega ni našel.
»Vidim, da ne bo nobenega za sleme. Toda lahko ga še podrete, saj imate kar nekaj svojih gozdov. Če pa ne bi našli v vašem gozdu primernega, bo pa treba na Hrvaško v Slavonijo. Tam so pa hrasti, da jih je treba vikati,« je odgovoril Franc.
»Koliko pa morajo biti debeli?« je vprašal brat Celestin.
»O, za sleme mora biti pa že kar lepo deblo. Na tankem koncu mora meriti vsaj 50 x 50. Toda že obtesan. Na debelem koncu pa je dobro še več.«
Brat Celestin se je popraskal za ušesom. V mislih je šel v gozd na Bojanskem. Tam so menihi kupili lepe gozdove kmalu po obnovi samostana. Večinoma so bili res porasli s smrekovino, a v enem sektorju je bilo precej hrasta. Treba bo pogledati, mogoče se bo pa kaj našlo.
»Vse te, ki jih imate tukaj, pa obžagajte na 40 x 40. Rabili jih bomo za ohišje stiskalnice. Malo pogrešam še desetcentimetrske plohe, ki bi jih rad imel za dno stiskalnice. Tisto, kar sem videl ob mizarni, se mi zdi malo pretanko za dno. Dno mora biti močno, saj veste, kako debela je običajno klop pri stiskalnici. Za navadne stiskalnice imam najraje deblo kakega orjaškega hrasta, ki ga dam po debelini prežagati na pol. Pri vas pa bomo naredili drugače.«
»Treba bo poizvedeti, ali je mogoče kupiti kje blizu tako debele plohe, je odgovoril ekonom.
»Seveda se da dobiti. Jaz jih pogosto kupim v Slavoniji. Tam imajo res dobre in zelo kvalitetne. Če želita, vam jih pomagam priskrbeti. Zaradi prevoza bodo malo dražji, a imeli boste prvovrsten hrast.«
»Potem bi se pa kar tako dogovorili. Prosim vas, da nam priskrbite take plohe, ki jih potrebujete. Če delamo novo stiskalnico, naj bo res dobro narejena, da bo za zmeraj,« je povzel besedo ekonom.
»Ja, to zimo bom gotovo šel v Slavonijo in bom sam izbral najboljše. Težko jih bo dobiti, ker so neobičajno debeli, toda bomo že našli.«
»Kako bo pa s plačilom?« je skrbelo ekonoma.
»Za to nič ne skrbite. S trgovcem se bom dogovoril, da boste plačali po nakaznici. Naročil bom tudi, naj jih naloži na vlak in odpošlje do postaje Stična. Tako bo najbolje.«
»Mislim, da. Naš brat Nivard bi s samostanskim tovornjakom težko šel tako daleč zdoma. Pa še dražje bi bilo kot prevoz z vlakom,« je razumevajoče potrdil stiški ekonom.
»Kaj bomo še potrebovali, da se kaj ne pozabi pripraviti?« je skrbelo brata Celestina.
»Rabili bomo še nekaj okovja, da stiskalnico naredimo bolj trdno. Pri takih pritiskih, kot so običajno pri stiskalnicah, se z močnim okovjem veliko pripomore.«
»Za okovje ne bo težav. Naš brat Nivard je mehanik, elektrikar in kovač. On bo z veseljem naredil vse, kar bo potrebno,« je ponosno zagotovil ekonom.
»Kamen za stiskalnico bomo tudi potrebovali,« je dodal Jožef.
»Seveda, kamen bomo potrebovali. Tisti od stare stiskalnice ne pride v poštev. Treba bo dobiti novega in večjega, ker bo potrebna večja utež,« je dodal Franc.
»Toda kamen se ne dobi kar čez noč. Naročiti ga je treba pri kamnosekih, da ga izklešejo. Mora biti iz rženega kamna, kot rečemo takemu kamnu. Je težek in se ne kruši.«
»V eni sami zimi vam noben kamnosek tega ne bo naredil. On mora vedeti, kako velik kamen bi rad imel, zato mora to upoštevati že pri vrtanju lukenj in miniranju.«
»Kaj, ko bi naredili kamen iz betona?« je dodal Jožef.
»To je pa res dobra zamisel. Tega pri stiskalnici sicer še nisem uporabil, a če je dobro ulit, bo ravno tako dober kot naravni kamen,« je bil vesel te ugotovitve mojster Franc.
Žaga je veselo pela svojo enolično pesem, ko so se naši načrtovalci vračali nazaj v samostan. Ob Binčetovi hiši jih je pri ograji začutil pes čuvaj. Niso se mu zdeli domači. Močno je lajal nanje in se zaganjal v ograjo. Hodili so počasi, da je brat Celestin lahko krevsal z njimi vštric. Imel je namreč leseno nogo. V prvi svetovni vojni jo je izgubil. Pomagal si je s protezo, ki mu je omogočala, da je lahko hodil in delal vse, kar je bilo potrebno. Preden je vstopil v samostan, se je izučil za čevljarja. To mu je v samostanu prav prišlo. Koliko čevljev je bilo treba popraviti in koliko na novo narediti. Toda rad je šel pomagat še drugim bratom. Bil je mož, ki ni pomišljal, kako bi kaj naredil. Lotil se je vsakega dela in ga po svoji presoji vedno dobro dokončal. Kljub temu da je bil invalid, se ni žalostil in jadikoval za časi, ko je imel še obe nogi. V njem je bilo toliko življenjske moči, da se je lotil vsakega opravila. Tudi pri popravilu strehe je sodeloval in pomagal. Lesena noga ga ni prav nič ovirala. Bil je previden in preudaren, da se je tudi na strehi znal tako namestiti, da je lahko čim več koristnega naredil. Rad je bil v samostanu. Vesel je bil, ker je bilo nemalo časa za molitev. Kadar je sam sedel na čevljarskem kozlu, je veliko premišljeval. Velikokrat je v mislih klepal razne stihe, ki jih je zvečer zapisal. Za vsak opatov god je sestavil novo napitnico, s katero mu je v imenu vseh bratov voščil. V njem se je skrivala vesela štajerska narava. Zato je bilo okoli njega vedno lepo. Pogosto je znal stvari tako zabeliti, da je bila obilica smeha ob njem. Tudi njegov »Kútjete fékete« je izvabil marsikdaj nasmeh na resne ustnice. To ni bila kletev, bile so besede, ki jih je pogosto ponavljal ob začudenju. Prinesel jih je iz domačega okolja. Radgona je blizu Madžarske, zato je znal celo nekaj malega madžarsko. »Kútjete fékete« so pravzaprav ogrske besede, ki ne pomenijo nič drugega kot črna mačka. Prav ta hudomušen »Kútjete fékete«, se je marsikomu vtisnil v spomin.
Pri kosilu je brat Celestin sedel z gosti. Veliko so se imeli pogovoriti. Vse ga je zanimalo, kaj se je doma zgodilo novega. Posebno pa ga je zanimalo vse o novi stiskalnici. Bil je kakor radoveden otrok. Saj je vedel, kako se stiskalnica naredi. Toda ta v samostanu bo nekaj posebnega. Velika bo in lahka za uporabo. Popoldne so si ogledali še nekaj stvari po samostanu. Tudi z opatom Avguštinom so se srečali. Povedali so, kako daleč so prišli z dogovori. Opat je bil vidno zadovoljen, da se je le začelo. Vesel je bil, ker je bil brat Celestin ves v načrtih. Poznal ga je. Saj je bil eden prvih, ki so po obnovi prišli v samostan in vse svoje moči zastavili v blagor hiše. Pa ne samo materialni blagor. Bil je tudi duhoven človek. Veliko je molil in zelo dobro vplival na druge brate. Bil je vedno dobre volje in za vse pripraven. Včasih so mu rekli, da je za vse kot tavžentroža.
Dopoldne naslednjega dne sta se Franc in Jožef odpeljala nazaj domov. Nameravala sta kar peš do železniške postaje, a so jih zapeljali z zapravljivčkom.
Železniška postaja Stična je bila bolj na samem. Samo nekaj hiš je bilo blizu. Ko so načrtovali traso za železniško progo, so postajo nameravali zgraditi v današnji Stični. Iz Stične bi šla proga kar po bližnjici do Šentvida. Tudi v Stično bi prišla kar s Hudega. Pa so se vrli stiški možje uprli, da ne želijo železnice v Stično. Tisti, ki so se preživljali s furmanstvom, so se bali za svoj zaslužek. Zato proge in postaje niso želeli blizu. In tako so postajo in progo naredili daleč od Stične, v dva kilometra oddaljeni Ivančni Gorici. Pravijo, da je ime prišlo iz imena Ivankina gorica. Tako so namreč rekli hribčku nad železniško postajo.
Toda zgodilo se je prav tisto, kar si stiški furmani niso želeli. Dela so imeli vedno manj, ker so njihovi časi preprosto minili. Res jim je železnica veliko odvzela. Toda tudi brez železnice bi ravno tako prišli ob kruh. Čas je šel naprej in vsak, ki se ni znal prilagoditi, je kratko malo propadel.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar