Mati Marija se je v svojem življenju popolnoma posvetila svojemu Sinu, od spočetja ob angelovem oznanjenju pa vse do vznožja križa. Prvi, ki se je na tak življenjski način posvetil obema, je bil sv. Jožef. Vse svoje življenje in vse svoje moči je usmeril v služenje obema. Zato je bil takoj za Materjo Marijo najbolj povezan z Jezusom.
Marija je v odnosu do svojega Sina kot platno do slike. Platno je samo podlaga. Gledalec opazuje sliko in se ne ustavlja ob platnu, ki ga skoraj ne opazi. Marija hoče biti skrita, v ozadju. Njej gre le za to, da bi ljudje priznali njenega Sina in se ga z ljubeznijo oklenili ter se tako rešili. Ko na svatbi v Kani opazi zadrego zaradi pomanjkanja vina, na to opozori Jezusa in posreduje, da Jezus napravi prvi čudež. Služabnike napoti k Jezusu z naročilom: »Kar koli vam reče, storite.« Njena naloga je s tem izvršena. Sedaj je Jezus tisti, ki deluje naprej. Takšna je Marijina naloga tudi danes: Pripeljati ljudi k Jezusu, k njegovemu Srcu.
Marija nas s svojim zgledom vodi tudi k Jezusu, ki živi v bližnjem, zlasti v najbolj potrebnem. Ko sorodnica Elizabeta potrebuje pomoč, Devica Marija pohiti k njej, da bi ji stregla. V Kani hoče pomagati ženinu in nevesti. Kjer so ljudje v stiski, tam jim je Mati Marija posebno blizu.
Naši škofje so bili v preteklih dveh stoletjih goreči častilci brezmadežnega Marijinega Srca in so tako vodili ljudi k Jezusu. Bl. Anton Martin Slomšek je leta 1861 v mariborskem bogoslovnem semenišču ustanovil bratovščino Marijinega Srca. Friderik Baraga je imel v svojem škofovskem grbu podobo Marijinega srca. Anton Bonaventura Jeglič je bil goreč častilec in apostol Marijinega Srca, prav tako tudi Janez Gnidovec.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar